Ustavnosodna presoja
Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011
11Pred US se v zvezi s to določbo pojavljajo tako postopki presoje ustavnosti splošnih aktov kot reševanje ustavnih pritožb, čeprav slednje bistveno redkeje glede na specialno ureditev rabe jezika pri uveljavljanju pravic po 62. členu.
12Po U-I-79/92 z dne 5. 11. 1992, niso v neskladju z zakonom določbe pravilnika o strokovnem izpitu in izobraževanju delavcev v organih carinske službe, s katerimi je direktor carinske uprave v skladu s svojim zakonskim pooblastilom postopek preverjanja znanja omejil samo na tiste delavce, ki osemletnega osnovnega ali štiriletnega srednjega izobraževanja niso zaključili v slovenskem jeziku. V konkretnem primeru je pristojni organ ravnal v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, saj je z ustreznimi izvedbenimi normami le omogočil izvajanje obravnavanih zakonskih določb (povzeto po devetem odstavku obrazložitve).
13Po U-I-263/00 z dne 12. 6. 2003, (5. točka obrazložitve), velja, da je ustavnoskladno zavrženje vloge s strani sodišča, ker pobudniki tudi na izrecno zahtevo sodišča, čeprav so bili opozorjeni na pravne posledice, svoje vloge niso poslali v slovenskem jeziku (na podlagi 104. in 108. člena ZPP in 6. člena ZUstS).
14Z OdlUS XVII, 47, U-I-380/06, Ur. l. 91/08, je US presodilo, da Zakon o društvih (ZDru-1, 10. člen, v povezavi z ZJRS), ki je urejal uporabo jezikov v imenu društva, ni v skladu z Ustavo, ker italijanščine in madžarščine kot jezikov avtohtonih narodnih skupnosti na območjih, kjer živita, zakonodajalec ne sme obravnavati kot tujih jezikov. Zato tudi italijanščine ali madžarščine (ob slovenščini) ni dopustno uporabljati kot prevod. Pravice v zvezi z uporabo teh jezikov mora zakonodajalec urejati z določitvijo načina neposredne uporabe teh jezikov ne le kot svojih, ampak tudi uradnih. Pri tem ne zadošča varstvo v skladu z 61. in 62. členom, ampak mora biti pojem uradnega jezika razumljen širše v smislu 11. oziroma tudi 64. člena (povzeto po 13. točki obrazložitve).
15Italijanščina oziroma madžarščina se štejeta neposredno po 11. členu kot uradna jezika v poslovanju pred državnimi, občinskimi in drugimi nosilci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb, ni pa v neskladju z 11. členim Ustave, če zakon pri zasebnem poslovanju določi le rabo slovenščine. Po U-I-234/04 z dne 14. 9. 2006 (6. točka obrazložitve), tako 23. člen ZJRS ni v neskladju z 11. niti s 74. členom, ker določa, da mora slovenska pravna oseba ali fizična oseba pri spletnem predstavljanju in oglaševanju obvezno uporabljati slovenski jezik, pri čemer hkrati dopušča še možnost, da se spletno predstavlja in oglašuje tudi v tujem jeziku. S tem je zakonodajalec upošteval tudi interese tistih gospodarskih subjektov, ki se spletno predstavljajo in oglašujejo predvsem zaradi pridobivanja potencialnih tujih strank. Glede na to izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati, da je ta pogoj nerazumen.