Lovro Šturm, 2011

Odločitvam US, prikazanim v KURS,[1] so sledile številne pomembne odločitve US, ki dopolnjujejo in nadgrajujejo prvo sistemsko razlago 7. člena iz OdlUS X, 192, U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, Ur. l. 101/01.

V nadaljevanju povzemamo ključne poudarke iz posameznih odločitev US.

1OdlUS XI, 25, U-I-92/01 z dne 28. 2. 2002, Ur. l. 22/02 – Popis prebivalstva. V tej zadevi US izpodbijanega ugotavljanja podatkov  o verskem prepričanju prebivalcev ob statističnem popisu ni opredelilo kot neskladnega z Ustavo: »11. … Iz načela ločitve verskih skupnosti in države pa ne izhaja, da države ne bi smeli zanimati podatki o verskem prepričanju njenih prebivalcev. Upoštevaje zakonodajalčev namen [4] zbiranja teh podatkov – za statistične namene – in določbe o obdelavi in varovanju teh podatkov je mogoče skleniti, da izpodbijana določba ne predstavlja kršitve načela ločenosti države in verskih skupnosti.«

2OdlUS XII, 89, Rm-1/02 Ur. l. 118/03 – Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih Izrek: Evidenčni stavek povzema vsebino mnenja US:

Člen 1 Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (v nadaljevanju Sporazum), po katerem RS in Sveti sedež potrjujeta načelo, da sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni, in po katerem deluje Katoliška cerkev v RS svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom RS, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena in z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena, kolikor se razlaga, da bo Katoliška cerkev pri svojem delovanju v RS spoštovala njen pravni red, kot to izhaja iz 32. in 33. točke obrazložitve tega mnenja.

Ustavnoskladna razlaga 1. člena Sporazuma je izhodišče za oceno skladnosti drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 10. člena in drugega odstavka 14. člena Sporazuma.

Drugi odstavek 2. člena Sporazuma, po katerem RS priznava pravno osebnost teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v RS, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira, ni v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena in z načeli pravne države iz 2. člena.

Prvi odstavek 3. člena Sporazuma, po katerem pravni red RS Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo delovanja, bogočastja in kateheze, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena, z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena in z načeli pravne države iz 2. člena.

Prvi odstavek 10. člena Sporazuma, po katerem ima Katoliška cerkev v skladu z zakonodajo RS in v skladu s kanonskim pravom pravico ustanavljati in upravljati šole vseh vrst in stopenj, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne ustanove, ni v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena.

Drugi odstavek 14. člena Sporazuma, po katerem si bosta RS in Sveti sedež nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne razrešitve, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena in z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena.

Državni organi RS bodo morali pri izvrševanju Sporazuma upoštevati vsebino določb Sporazuma, kakršno je z razlago določilo US.

3V zadevi Referendumsko odločanje o gradnji džamije, ki ga je US z  OdlUS XIII, 54, U-I-111/04 dne 8. 7. 2004 prepovedalo, US ugotavlja, da Ustava ne varuje le individualnega, temveč tudi skupinsko izpovedovanje vere. Pravica do svobodnega izpovedovanja vere vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti (tradicionalni) za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

4OdlUS XIII, 54, U-I-111/04 z dne 8. 7. 2004, Ur. l. 77/04: »27. … Ustava ne varuje le individualnega, temveč tudi skupinsko izpovedovanje vere. Pravico do verske svobode varujejo tudi številni mednarodni instrumenti, ki v primerjavi z 41. členom podrobneje opredeljujejo vsebino in obseg te človekove pravice. Že Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina ZN 10. 12. 1948, določa, da ta pravica vključuje svobodo spremeniti vero, kakor tudi njeno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov. Podobno opredeljujeta vsebino pravice do veroizpovedi tudi 18. člen MPDPP in 9. člen EKČP. [17] V sodni praksi ESČP je sprejeto stališče, da se z določbo 9. člena EKČP ne zagotavlja verska svoboda samo posameznikom, temveč tudi verskim skupnostim, ki ‘so sposobne imeti in izražati pravice, vsebovane v prvem odstavku 9. člena.’ [18] Verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur. Kot takšne so v demokratični družbi nepogrešljiv sestavni del pluralizma, zato so po stališču ESČP celo osrednji predmet varstva po 9. členu EKČP.(Op. 19. Glej sodbo v zadevi Hasan in Chaush proti Bolgariji, http://hudoc.echr.coe., Application No. 30985/96. O pomenu te odločitve ESČP glej tudi Šturm, KURS, komentar k 7. členu Ustave, tč. 29, s. 130 in 131, ter Orehar Ivanc M., prav tam, komentar k 41. členu Ustave, tč. 24, s. 451).

28. Za uresničevanje pravice do svobodnega izpovedovanja vere je bistveno, da je verskim skupnostim dovoljeno graditi lastne zgradbe, ki ustrezajo njihovemu načinu verskega čaščenja in verskim obredom ter običajem. Pri tem je treba upoštevati, da izpovedovanje določene vere ni nujno osredotočeno le na versko čaščenje (bogoslužje) in opravljanje verskih obredov, temveč je lahko povezano tudi s socialnim, z izobraževalnim in s kulturnim delovanjem. Izpovedovanje vere na način, ki je običajen in splošno sprejet za izpovedovanje posamezne vere, je pogoj za uresničevanje svobodnega individualnega in skupinskega izpovedovanja vere in zato uživa ustavno varstvo. Takšno stališče potrjujejo tudi mednarodni instrumenti.
Deklaracija ZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, razglašena z resolucijo št. 36/55 dne 25. 11. 1981, [20] poleg splošne opredelitve te pravice v 1. členu (pravico imeti kakršnokoli veroizpoved ali prepričanje po lastni izbiri, svobodno izpovedovanje vere ali izražanje prepričanja posamezno ali v skupnosti z drugimi, javno ali zasebno, z bogoslužjem, verskimi obredi in rituali in s poučevanjem) v 6. členu opredeljuje tudi širšo vsebino in pomen te pravice. Tako pod točko a) določa, da pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi obsega tudi svoboščino ‘udeleževati se verskih obredov ali zbirati se v zvezi z vero ali s prepričanjem ter graditi in vzdrževati prostore za te namene’, pod točko e) pa ‘poučevati vero in prepričanje v prostorih, primernih za te namene’. Sklepni dokument dunajskega vrha Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi v letu 1989 (v nadaljevanju OVSE – Dunajski sklepni dokument) (Op. 21. Conference for Security and Co-operation in Europe, Follow-up Meeting 1986-1989, Vienna, 4 November 1986 to 19 January 1989, Concluding Document. Vir:http://www.osce.org/docs/english/1973-1990/follow_ups/vienn89e.htm. Glej tudi Deklaracijo DZ, ki jo je sprejel ob 25- letnici OVSE dne 2. 3. 2001 (Ur. l. 16/01). V njej RS poudarja ‘dosledno privrženost in zavezanost naše države temeljnim vrednotam, načelom in ciljem OVSE in izraža odločenost še bolj aktivno sodelovati pri njihovem uresničevanju’.) omenja pomembnost verskih objektov za izpovedovanje vere in delovanje verskih skupnosti. V točki 16.4 določa načelo, po katerem svoboda veroizpovedi pomeni tudi to, da mora biti verskim skupnostim dovoljeno, da ustanovijo in ohranjajo (vzdržujejo) prost dostop do verskih zgradb (places of worship) ali zgradb za zbiranje. [22]

29. Iz navedenega je razvidno, da pravica do svobodnega izpovedovanja vere vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti (tradicionalni) za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov. [23] Ta vidik pravice do svobode vere ne izhaja le iz prvega odstavka 41. člena, temveč tudi iz drugega odstavka 7. člena, po katerem je delovanje verskih skupnosti svobodno. (Op. 24. Svoboda delovanja verskih skupnosti je posebej poudarjena ustavna pravica splošne svobode ravnanja fizičnih in pravnih oseb iz 35. člena. Zagotovljena je verskim skupnostim ne samo v zasebnem življenju in v zasebnih prostorih, ampak tudi v javnosti. Tako Šturm v KURS, komentar k 7. členu, glej tč. 11 in 12, s. 125) Glede na navedeno je zmotno prepričanje vlagateljev zahteve za razpis referenduma, da gradnja verskih objektov na način, ki je za izpovedovanje posamezne vere tradicionalen, ni sestavni del pravice do svobode vere. [25] Seveda je pri tem treba upoštevati, da se morajo gradnje tudi teh objektov načrtovati in graditi v skladu z veljavno pravno ureditvijo o urejanju prostora in gradnji objektov. Vendar, kot je bilo že povedano (25. točka te obrazložitve), to ni predmet te ustavnosodne presoje.«

5OdlUS XVII, 52, U-I-354/06, Ur. l. 104/08, zadeva Verski pogrebi. Novost v tej odločbi US je izrecna razlaga US, da ustavna načela iz 7. člena  ne določajo le položaja verskih skupnosti v razmerju do države v ožjem smislu, temveč zavezujejo tudi samoupravne lokalne skupnosti. Zato morajo tudi občinski predpisi spoštovati ustavna načela o položaju verskih skupnosti v RS iz 7. člena. Sicer ta odločitev US utrjuje avtonomijo verskih skupnosti pri izvajanju verskih obredov.

V točki 6 US razloži, da navedena ustavna načela o ločitvi države in verskih skupnosti ne določajo le položaja verskih skupnosti v razmerju do države v ožjem smislu, temveč zavezujejo tudi samoupravne lokalne skupnosti. Občine sicer imajo pristojnost urejati tiste lokalne zadeve, ki jih lahko urejajo samostojno in ki zadevajo prebivalce občine (prvi odstavek 140. člena), vendar mora vsako normodajno delovanje občinskih organov upoštevati splošni ustavni načeli ustavnosti in zakonitosti, ki zahtevata, da so zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa poleg tega tudi v skladu z zakoni (prvi in tretji odstavek 153. člena). Zato morajo tudi občinski predpisi spoštovati ustavna načela o položaju verskih skupnosti v RS iz 7. člena.

V točkah 9 in 10 obrazložitve US opredeljuje svojo razlago verskega pogreba in avtonomijo verskih skupnosti. Verski pogreb je dejanje, ki se dotika najgloblje duhovnosti človeka. Kot dejanje, ki izraža versko pripadnost, je pravica do verskega pokopa sestavni del svobode vesti, ki je posameznikom zagotovljena z 41. členom. Prvi odstavek tega člena določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Svoboda vere posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov (U-I-68/98). Svoboda vere je ustavna pravica negativnega statusa, v katero se država ne sme vmešavati, če to ni nujno potrebno zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena), temveč mora vsa ravnanja verskega značaja prepustiti odločitvi posameznika oziroma avtonomni ureditvi s pravili verskih skupnosti.

Ker je verski pogreb izključno verska zadeva posameznika, morajo imeti verske skupnosti za svoje pripadnike popolno avtonomijo za določanje pravil verskih pokopov. Taka avtonomija verskih skupnosti ima temelj v ustavnem načelu o svobodnem delovanju verskih skupnosti, ki skupaj z načelom enakopravnosti verskih skupnosti izhaja iz ustavne pravice do svobode vesti, ker se le s svobodnim in z enakopravnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja uresničevanje te človekove pravice.

6Up-2229/08 z dne 28. 5. 2009, sklep o nesprejemu ustavne pritožbe. US povzema odločitev sodišč, ki so ocenila, da je želel pritožnik z intervencijo sodišča doseči neučinkovitost oziroma razveljavitev akta verske skupnosti o njegovi razrešitvi z vodstvenega položaja zaradi domnevne neskladnosti tega akta z internimi pravili verske skupnosti. Položaja, katerega varstvo je zahteval, pravni red države ne opredeljuje in ga tudi ne more opredeljevati: »4. Sodišča so ocenila, da je želel pritožnik z intervencijo sodišča doseči neučinkovitost oziroma razveljavitev akta verske skupnosti o njegovi razrešitvi z vodstvenega položaja zaradi domnevne neskladnosti tega akta z internimi pravili verske skupnosti. Položaja, katerega varstvo je zahteval, pravni red države ne opredeljuje in ga tudi ne more opredeljevati. US je že v mnenju Rm-1/02 z dne 19. 11. 2003 (Ur. l. 118/03 in OdlUS XII, 89) obrazložilo, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena), vključeno v demokratično ureditev, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju (drugi odstavek 7. čl.). Poudarilo je, da to načelo hkrati preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti (drugi odstavek 7. čl.). Imenovanje in razreševanje vodstva verske skupnosti je tipično notranja zadeva verske skupnosti, ki ne presega polja njene z Ustavo zagotovljene avtonomije. (Op. 1. Da je notranja organizacija verske skupnosti njena notranja zadeva, je tudi stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča, glej Magen, Art. 140, v Umbach/Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar und Handbuch, Band II, Heidelberg 2002, s. 1649 in 1650.) Ker država na to področje ne sme posegati, na njem tudi ne more oblikovati upravičenj (pravic, obveznosti, pravnih koristi), ki bi terjala sodno varstvo. Stališče o nedopustnosti tožbe, s katero je pritožnik zahteval ugotovitev, da na področju, ki skladno z Ustavo ne sega na polje državne pristojnosti, niso nastali pravni učinki, podrejeno pa, naj sodišče na tem področju konstitutivno preoblikuje neko razmerje, zato ni nezdružljivo s pravico do sodnega varstva.

5. Pritožnik neutemeljeno enači odsotnost sodnega varstva v njegovem primeru s splošno izvzetostjo verskih skupnosti iz sistema sodnega nadzora. Ustavno zagotovljena svoboda delovanja verske skupnosti namreč ne pomeni njene popolne osvobojenosti od državne sodne oblasti. Dolžnost zagotavljati sodno varstvo se namreč skladno z načelom državne suverenosti razteza na vse zahtevke, ki se presojajo po državnem pravu; pri tem ni sámo po sebi pomembno, kdo je zatrjevani nosilec s takšnim zahtevkom uveljavljanih pravic oziroma obveznosti. Prav tako sodno varstvo ne more biti izključeno samo zato, ker bi bila odločitev o zahtevku, ki se presoja po državnem pravu, odvisna od odgovora na kakšno predhodno vprašanje, urejeno z avtonomnimi akti verske skupnosti. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da pritožnikov primer ni takšen.«

7U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, Ur. l. . 46/10 na zahtevo Državnega sveta – Presoja Zakona o verski svobodi – ZVS je doslej najbolj sistematična in celovita ustavna razlaga 7. in 41. člena Ustave. V tč. 111 US ugotavlja tesno prepletenost med obema členoma in opredeljuje metodološki pristop k ustavni presoji: »111. Tesna prepletenost in vsebinska soodvisnost 41. in 7. člena ter njuna povezanost s 14. členom terjajo odgovor na vprašanje, kako v metodološkem smislu upoštevati navedena razmerja pri presoji ustavnosti izpodbijanih določb. Stališče US je, da je treba v primeru, ko je zakonska določba izpodbijana z vidikov, ki so hkrati vsebina katerega od ustavnih načel iz 7. člena in človekove pravice iz 41. člena (zlasti okoliščine iz okvira pravice do svobodnega delovanja verskih skupnosti), najprej opraviti presojo skladnosti z 41. členom. Najprej je torej treba ugotoviti, katere pravice izhajajo iz svobode vesti, katere so ustrezne dolžnosti države in ali zakonski ukrep vanje nedovoljeno posega. Človekova pravica do svobode vesti je namreč temelj celotnega urejanja položaja verskih skupnosti in ima v tem smislu prednost pred ustavnimi načeli, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v razmerju do države. Če zakonski ukrep prestane presojo ustavnosti z vidika 41. člena, je treba v okviru predlagateljevih navedb opraviti še presojo skladnosti s prvim in z drugim odstavkom 7. člena, tj. s tistih njegovih vidikov, ki – čeprav je njihov izvor in namen varstvo človekove pravice iz 41. člena – niso neposredna vsebina te človekove pravice. Gre zlasti za zahtevi po nevtralnosti države in po enakopravnosti verskih skupnosti.«

V nadaljevanju prikazujemo, kako US sistematično predstavlja in pojasnjuje najpomembnejša ustavnopravna vprašanja, ki se nanašajo na kolektivno uresničevanje verske svobode, na dolžnosti države pri zagotavljanju verske svobode, na načelo o ločenosti države in verskih skupnosti, na načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti, na načelo enakopravnosti verskih skupnosti in na financiranje verskih skupnosti

8Kolektivni vidik svobode vere

»87. Svoboda vere ni le individualna pravica posameznikov, temveč vsebuje tudi kolektivno dimenzijo, ki zajema interakcijo med verniki. Običajno je, da posamezniki svoje verovanje udejanjajo skupaj z drugimi, ki delijo enako versko prepričanje (zlasti v obliki obredov), in da se z njimi povezujejo v verska združenja (cerkve ali druge verske skupnosti). Da Ustava ne varuje le individualnega, temveč tudi skupinski vidik izpovedovanja vere, je US poudarilo že v U-I-111/04. Besedilo 9. člena EKČP, da je sestavina svobode vere tudi pravica izražati vero ali prepričanje ‘skupaj z drugimi’, to izrecno izpostavlja.

88. Kolektivno uresničevanje verske svobode ima dva vidika. Prvi pomeni pravico posameznikov, da se v okviru svoje verske svobode povezujejo in ustanavljajo verske skupnosti. V tem smislu sta pozitivna in negativna svoboda vere iz prvega in drugega odstavka 41. člena specialni v razmerju do splošne svobode združevanja iz drugega odstavka 42. člena. Neposredni ustavni temelj za ustanavljanje verskih skupnosti je torej prvi odstavek 41. člena, čeprav je treba vsebino te pravice razumeti tudi v luči drugega odstavka 42. člena, zlasti ob ustreznem upoštevanju stališč US iz odločbe U-I-155/07 z dne 9. 4. 2009 (Ur. l. 32/09). Drugi kolektivni vidik verske svobode je nasledek in nadgradnja prvega: tudi samim verskim skupnostim namreč zagotavlja njihovo lastno svobodo vesti.

89. Svoboda verskega združevanja vsakomur zagotavlja, da se lahko z drugimi pripadniki svobodno povezuje v verske skupnosti. Bistveni element te pravice je voljni: vsakdo se ima pravico svobodno odločiti, ali se bo povezal v neko versko skupnost ali ne. [16] Poleg pravice, da se poveže z drugimi (t. i. pozitivna svoboda združevanja), ima vsakdo tudi pravico, da se ne poveže (t. i. negativna svoboda združevanja). Kolektivno uresničevanje verske svobode v povezavi z individualno versko svobodo implicira tako pozitivno upravičenje posameznika, da se zaradi izpovedovanja vere združuje z drugimi ter skupaj z njimi ustanavlja verske skupnosti, postane njihov član in sodeluje v verskih obredih, kakor tudi negativno upravičenje, da ne vstopa v verska združenja, da odkloni svojo udeležbo pri združevanju ali da se ne udeležuje verskih obredov ali drugih izražanj verskega prepričanja. Čeprav negativni vidik svobode verskega združevanja v Ustavi ni izrecno določen, izhaja iz samega bistva te pravice in je njen sestavni del.

90. Za versko združevanje je značilna notranja organizacija verske skupnosti. Notranja organiziranost pomeni, da je verska skupnost več kot zgolj skupek posameznikov. Pravica do svobodnega združevanja predpostavlja organizirano združenje posameznikov, ki navznoter deluje po lastnih pravilih. Svobodno ustanavljanje verskih skupnosti zato pomeni tudi pravico verske skupnosti, da samostojno in neodvisno (avtonomno) ureja svoje notranje zadeve, ki zadevajo njeno delovanje in notranji položaj njenih pripadnikov. Ta svoboda delovanja mora biti širša, kadar imajo organizacijska pravila, po katerih deluje verska skupnost, status verskih pravil (npr. versko obredje ima smisel za vernike le, če ga vodijo duhovniki, izbrani v skladu s pravili vere). V okviru svobode vere po prvem odstavku 41. člena je zato varovano tudi svobodno delovanje verskih skupnosti, izrecno zagotovljeno z drugim odstavkom 7. člena. Z vidika pravice do svobodnega ustanavljanja verskih skupnosti ni nujno, da je verska skupnost uradno priznana ali registrirana. Ustavno varstvo uživajo tudi povsem neformalne verske skupnosti.

91. Drugi kolektivni vidik verske svobode zagotavlja tudi verskim skupnostim njihovo lastno svobodo vesti. Ne sicer kot forum internum, ki ga more po naravi stvari imeti le fizična oseba, temveč kot pravico, da svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska ravnanja. [17]«

9Dolžnosti države pri zagotavljanju verske svobode

93. Dolžnost zagotavljati in varovati svobodo vere ne pomeni, da vsak državni ukrep, ki se dotakne verskih vprašanj, že pomeni nedopusten poseg v svobodo vere. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pri kolektivni verski svobodi je treba upoštevati tudi tretji odstavek 42. člena, ki določa, da so zakonske omejitve pravice do svobodnega združevanja dopustne, če to zahtevajo varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Vsaka omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine pa mora biti skladna z načelom sorazmernosti, ki je eno od načel pravne države (2. člen).

94. Dolžnost države omogočati nemoteno uresničevanje verske svobode terja tudi določene pozitivne ukrepe. Zlasti mora zagotavljati in graditi strpnost med pripadniki različnih ver oziroma prepričanj, [19] preprečiti mora neupravičeno razlikovanje na podlagi vere tudi med posamezniki (npr. pri zaposlovanju, kjer to ni nujno po naravi stvari). Osebam, ki jim je otežen dostop do verske oskrbe, mora v določenih okoliščinah (npr. vojakom, zapornikom ipd.) omogočiti dostop do verske oskrbe. Verskim skupnostim, ki to želijo, mora omogočiti tudi okvir za pridobitev pravne subjektivitete. Polna učinkovitost svobodnega delovanja verskih skupnosti v sodobni demokratični državi bi bila okrnjena, če te ne bi imele možnosti uveljavljanja svojih pravic in (s tem) pravic svojih vernikov, ki so bistvene sestavine izvrševanja njenih ustavno varovanih upravičenj, z lastnim nastopanjem v pravnem prometu. [20] Šele položaj pravne osebe verski skupnosti v polni meri omogoča na primer najem ali lastništvo verskih objektov in nazadnje tudi sodno varstvo pravic. [21] Eno ključnih vprašanj, s katerim se je US ukvarjalo v obravnavanem primeru, je, kako široko se razteza dolžnost države ustvarjati pogoje za svobodno udejanjanje verskih potreb.

10Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave)

Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave ima v širšem smislu tri prvine: (1) versko oziroma nazorsko nevtralnost države, (2) avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in (3) enakopraven odnos države do verskih skupnosti. Cilj tega načela je z nevtralno držo države zagotoviti resnično svobodo vesti in enakost posameznikov – verujočih in neverujočih – ter verskih skupnosti. Verska in svetovnonazorska nevtralnost države pa ni ovira za sodelovanje z verskimi skupnostmi. Avtonomnost in enakopravnost verskih skupnosti, ki ju Ustava opredeljuje kot samostojni načeli, sta zrcalna stran zahteve po državni nevtralnosti in sta orodji za zagotavljanje človekove pravice iz 41. člena.

»96. Pogled ustavodajalca na uveljavitev načela o ločenosti države in verskih skupnosti je razviden iz pripravljalnih gradiv za Ustavo. Iz obrazložitve Osnutka Ustave z dne 29. 10. 1990 izhaja utemeljitev prvega zapisa o načelu ločenosti. [23] Z njim naj se poudari, ‘… da cerkev ne more opravljati funkcij, ki so pridržane državi oziroma državnim organom (kot so npr. sklepanje zakonskih zvez, vodenje matičnih knjig, izdajanje javnih listin itd.). S tem pa se ne omejuje dejavnosti cerkve na nekaterih področjih, npr. na področju karitativne dejavnosti, izobraževanja itd., kjer lahko cerkev ob enakih pogojih kot državljani opravlja te dejavnosti. To tudi ne preprečuje vključevanja nekaterih institucij cerkve v razne javne institucije, npr. vključevanja teoloških fakultet v univerze, seveda ob upoštevanju zakonodaje na ustreznih področjih.’ [24] V obrazložitvi Predloga Ustave z dne 12. 12. 1991, v katerem je bilo predlagano besedilo 7. člena enako veljavnemu besedilu, pa je bilo zapisano, da ta določba ‘… vzpostavlja načelo laičnosti države. Zaradi gledišča, ki naj omogoči enakopravno obravnavanje cerkve(a) in raznih drugih verskih skupnosti, je prvi odstavek oblikovan v bolj splošnem besedilu, drugi odstavek pa poleg enakopravnosti posebej zagotavlja tudi svobodno delovanje verskih skupnosti.’ [25]

97. US je vsebino načela o ločenosti obravnavalo že v odločbi št. U-I-68/98, v odločbi št. U-I-92/01 in v mnenju št. Rm-1/02. Tedaj je sprejelo stališče, da je na podlagi splošnega načela o ločenosti države in verskih skupnosti država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskemu delovanju. Podobno, a nekoliko širše je vsebino tega načela razložilo tudi v odločbi št. U-I-92/01, ko je zapisalo, da to načelo pomeni predvsem avtonomijo verskih skupnosti (na lastnem področju), sekularizacijo javnega življenja in nevtralnost države do verskih skupnosti.

99. Iz navedenih stališč je mogoče povzeti, da ima načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena v širšem smislu tri prvine: (1) versko oziroma nazorsko nevtralnost države, (2) avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in (3) enakopraven odnos države do verskih skupnosti. Avtonomnost in enakopravnost verskih skupnosti sta zrcalna stran zahteve po državni nevtralnosti: država ni nevtralna, če verskih skupnosti ne obravnava enakopravno in če posega na avtonomna verska področja. Kot posebni ustavni načeli sta določeni v drugem odstavku 7. člena. Čeprav sta torej sestavni del širšega načela o ločenosti države in verskih skupnosti, ju je mogoče obravnavati ločeno.

11100. Čeprav Ustava v 7. členu izrecno določa le ločenost države in verskih skupnosti, pa nevtralnost države do verskih prepričanj zahteva tudi njeno nevtralnost do drugih svetovnih nazorov. Zahteva po enaki obravnavi verskih in drugih prepričanj izhaja iz prvega odstavka 41. člena v povezavi s 14. členom. Ker torej prvi odstavek 7. člena zahteva nevtralnost države do vere in verskih skupnosti, se ista zahteva razteza tudi na druga svetovnonazorska prepričanja.

101. Verska oziroma nazorska nevtralnost državo zavezuje, da v svoje delovanje ne vnaša verskih oziroma svetovnonazorskih elementov, da je nepristranska, da religije in drugih svetovnih nazorov niti ne prevzema niti jih ne zavrača in da nobenega od njih ne sme – v nazorskem smislu – niti podpirati niti ovirati. Zahteva po nevtralnosti (sekularnosti) države seveda ne terja izključitve vere iz javnega življenja: že prvi odstavek 41. člena izrecno zagotavlja svobodo izpovedovanja vere v zasebnem in javnem življenju. [26]

102. … Tudi razsežnosti načela o ločenosti države in verskih skupnosti ni mogoče vsebinsko napolniti brez razumevanja namena njegovega obstoja. Cilj tega načela je zagotoviti resnično svobodo vesti (in v širšem smislu pluralnost kot bistveno sestavino demokratične družbe) ter enakost posameznikov in verskih skupnosti. Povedano drugače: ni namen načela o ločenosti varovati državo sámo po sebi pred verskimi in drugimi opredelitvami ter njihovimi združenji (države same po sebi, če je seveda demokratična, ni pred čim varovati), ampak z njeno nevtralno držo zagotavljati polno svobodo vesti in enakopravnost vseh ljudi, verujočih in neverujočih. [27] Brez tega načela, vgrajenega v svobodo vesti, bi bila ta človekova pravica nepopolna. Nepopolna zato, ker ne bi imela učinkovitega orodja za vzpostavljanje svobode in enakopravnosti vseh. In kar je še pomembnejše, brez tega načela bi bila vrata odprta tudi v drugo smer – za vpliv države na verske skupnosti. Načelo o ločenosti zato ni etatistično, temveč humanistično. Nevtralna država spoštuje pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere ali drugih prepričanj. Pri tem upošteva, da imajo državljani različna verska in neverska prepričanja ali pa jih sploh nimajo in da je odgovorna za zagotavljanje svobode vseh.

103. Tako razumljena verska in svetovnonazorska nevtralnost države ni ovira za sodelovanje države z verskimi skupnostmi. Sodobna demokratična in socialna država dejavno sodeluje na številnih družbenih področjih, ki jih na različne načine posredno ali neposredno pospešuje. Ker tudi verske skupnosti na temelju svojega prepričanja opravljajo naloge na tovrstnih področjih, jih država pri spodbujanju in pospeševanju različnih dejavnosti v družbi ne sme prezreti ali jih celo izločiti. [28] Verska nevtralnost države ne pomeni potiskanja vere na stranski tir družbe, saj bi to lahko povzročilo prav nasprotno: diskriminacijo na podlagi vere in zanikanje nevtralnosti. Načelo o ločenosti ne preprečuje državi, da vzpostavi s tistimi verskimi skupnostmi, ki opravljajo tudi splošno koristne dejavnosti, pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima v tem pogledu z drugimi civilno-družbenimi organizacijami. [29] Pri tem prav tako ne more biti sporno, če zakonodajalec na splošno ocenjuje, da verske skupnosti s svojim temeljnim poslanstvom – s skrbjo za versko svobodo kot človekovo pravico – opravljajo pomembno in koristno vlogo z vidika utrjevanja človekovega dostojanstva v sodobni demokratični družbi, ki presega zgolj zasledovanje individualnih ciljev. Tudi pri tem pa odnos države do različnih verskih skupnosti ne sme biti v neskladju z načelom enakopravnosti, še posebej ne sme izhajati iz morebitne ocene države o legitimnosti vsebine verovanja.

104. Nevtralnost prav tako državi ne zapoveduje brezbrižnosti do verskih potreb ljudi. Vera sicer ni državna stvar. Vendar že iz 41. člena izhaja dolžnost države, da v določeni meri upošteva tudi verske probleme posameznikov in verskih skupnosti, česar se mora lotevati na nevtralen in enakopraven način. Čeprav se torej država ne ukvarja z verskimi vprašanji, mora kljub temu priznati pomen vere za posameznike in aktivno ustvarjati pogoje za uresničevanje te človekove pravice. Razlaga prvega odstavka 41. člena je ključna za določitev dolžnosti države v zvezi z njeno skrbjo za versko življenje ljudi. Nihče nima pravice zahtevati državne podpore pri izražanju vere, razen seveda, če bi takšna dolžnost države izhajala iz prvega odstavka 41. člena. To pomeni, da vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti iz prvega odstavka 7. člena. Sodelovanje države z verskimi skupnostmi pa z ustavnopravnega vidika ni sámo po sebi nedovoljeno niti tedaj, kadar presega mero, ki jo zahteva 41. člen, in sicer vse dotlej, dokler je država pri tem versko nevtralna in se z vero ali z verskimi skupnostmi ne istoveti.«

12Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave)

Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti pomeni jamstvo samostojnosti verskih skupnosti v njihovih notranjih zadevah in je hkrati tudi samostojna sestavina človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena.

»105. Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti je ena od treh sestavin širše pojmovanega načela o ločenosti države in verskih skupnosti. Pomeni zaščito delovanja verskih skupnosti pred posegi države, torej jamstvo samostojnosti verskih skupnosti v njihovih notranjih zadevah. Načelo je v Ustavi še dodatno poudarjeno v drugem odstavku 7. člena, ki izrecno govori o svobodnem delovanju verskih skupnosti. Hkrati pa, kot je bilo že povedano, je avtonomija verskih skupnosti tudi sestavina določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah: v splošnem je izraz splošne svobode iz 35. člena, njen neposredni ustavni temelj pa je prvi odstavek 41. člena (podobno US tudi v mnenju Rm-1/02). Ta ugotovitev pomeni, da je treba posege v avtonomijo verskih skupnosti obravnavati kot poseg v človekovo pravico, ki je dopusten le, če prestane presojo po t. i. strogem testu sorazmernosti.

106. Po vsebini ta pravica verskim skupnostim zagotavlja zlasti svobodo njihovega ustanavljanja, organiziranja, izvajanja verskih obredov ter udejanjanja drugih verskih zadev. To pomeni, da se svobodno organizirajo in samostojno odločajo o svojem notranjem ustroju, sestavi, internih pristojnostih, delovanju organov, o imenovanju in nalogah svojih duhovnikov ter drugih predstavnikov, o pravicah in dolžnostih svojih pripadnikov, povezanih z uresničevanjem vere, ter o povezovanju z drugimi organizacijami ali verskimi skupnostmi. Svoboda delovanja jim je zagotovljena ne samo v zasebnem delovanju in v zasebnih prostorih, ampak tudi v javnem življenju. Pravica, da se verske skupnosti notranje organizirajo po svojih pravilih in da neodvisno in avtonomno opravljajo svoje poslanstvo, jih ne odvezuje dolžnosti, da delujejo v skladu s pravnim redom države.

107. Kot temeljna človekova pravica je pravica do svobodnega delovanja verskih skupnosti predvsem obrambna pravica pred posegi države. Država ne sme sprejemati ukrepov, ki bi nedopustno posegali v področje avtonomije verskih skupnosti. Posegi v pravico so dopustni samo ob splošnih pogojih iz tretjega odstavka 15. člena in ob upoštevanju načela sorazmernosti. Da ustavno varovano svobodno delovanje verskih skupnosti državo zavezuje k vzpostavitvi mehanizma, ki verskim skupnostim omogoča pridobiti tudi status pravne osebe, je US povedalo že v 94. točki obrazložitve.«

13Načelo enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave)

 Načelo enakopravnosti verskih skupnosti je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena na področju odnosa države z verskimi skupnostmi in ga je treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom 14. člena, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin pri uživanju katere od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in v povezavi z drugim odstavkom istega člena, ki zapoveduje enakost vseh pred zakonom.

»108. Tako kot načelo svobodnega delovanja je tudi načelo enakopravnosti verskih skupnosti po eni strani sestavni del načela o ločenosti države in verskih skupnosti, saj verska nevtralnost države zahteva enako obravnavo verskih skupnosti. Po drugi strani pa ima svoj izvor tudi v človekovi pravici do svobode vesti. Tako kot glede načela svobodnega delovanja je US v mnenju Rm-1/02 tudi glede načela enakopravnosti sprejelo stališče, da izhaja iz človekove pravice do svobode vesti iz prvega in drugega odstavka 41. člena, ‘… ker se le z enakopravnim in svobodnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja uresničevanje te človekove pravice’.

109. Vendar drugače kot načelo avtonomnosti načelo enakopravnosti verskih skupnosti ni samostojna sestavina pravice do svobode vesti iz 41. člena, kljub temu da je njegov smisel zagotavljanje te pravice, ampak je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena na področju odnosa države z verskimi skupnostmi. Načelo enakopravnosti verskih skupnosti je instrument za zagotavljanje verske svobode in ga je treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom 14. člena, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin pri uživanju katere od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in v povezavi z drugim odstavkom istega člena, ki zapoveduje enakost vseh pred zakonom. Različno obravnavanje verskih skupnosti pri izvrševanju kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki bi temeljilo na veri, bi bilo zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti, kot to zahteva prvi odstavek 14. člena (primerjaj U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, Ur. l. 55/09). Druge vrste razlikovanj med verskimi skupnostmi, torej tiste, katerih razlikovalni temelj bodisi ni vera (ali kakšna druga osebna okoliščina) bodisi se ne nanašajo na uživanje človekovih pravic, pa so ustavno dopustne, če ne kršijo splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo slednje načelo zakonodajalcu med drugim prepoveduje, da bi arbitrarno različno pravno uredil v bistvenem enake položaje. V takem primeru je torej zakonodajalčevo razlikovanje med verskimi skupnostmi glede določenega vprašanja dopustno, če zanj obstaja razumen, stvaren, v naravi stvari utemeljen razlog.

110. Ker prvi in drugi odstavek 41. člena zagotavljata verskim in drugim svetovnonazorskim prepričanjem enako ustavno varstvo, prvi in drugi odstavek 14. člena zahtevata tudi ustrezno enakopravno obravnavo verskih skupnosti in drugih svetovnonazorskih združenj.«

14Presoja financiranja verskih skupnosti (20. člen ZPPVS in tretji odstavek 29. člena ZVS)

»127. Izpodbijani 20. člen ZPPVS[34] se glasi: ‘Družbena skupnost [35] lahko daje verskim skupnostim gmotno podporo. Z aktom, s katerim se da podpora, se lahko določi, za kakšen namen se sme uporabiti. Verske skupnosti lahko same razpolagajo z dodeljenimi gmotnimi sredstvi. Če je bila dana podpora namensko, lahko organ, ki jo je dodelil, zahteva poročilo o njeni uporabi.’ Izpodbijani tretji odstavek 29. člena ZVS pa določa: ‘Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega namena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona.’

128. S tretjim odstavkom 29. člena je povezan 5. člen ZVS, ki opredeljuje splošno koristnost verskih skupnosti: ‘Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije.’

129. Iz navedenih zakonskih določb je mogoče z uveljavljenimi metodami razlage izluščiti nekaj upoštevnih pravnih pravil. Čeprav besedilo 20. člena ZPPVS omogoča javnofinančno podporo vsem verskim skupnostim, razloga in namenov financiranja pa ne določa, je ZVS kot poznejši predpis (lex posterior derogat legi priori) možnost financiranja omejil le na registrirane verske skupnosti in posebej opredelil, zaradi katerih lastnosti je dopustna gmotna pomoč verskim skupnostim: ‘… zaradi njihovega splošno koristnega namena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona’. Takšna razlaga je tudi v skladu s težnjo po razvidnosti pri porabi javnih sredstev. ZVS torej zarisuje namen, zaradi katerega se smejo verskim skupnostim nameniti proračunska sredstva. Člen 20 ZPPVS in tretji odstavek 29. člena ZVS je zato treba razumeti kot enovito celoto in ju razlagati tako, da je dopustna gmotna podpora vsake registrirane verske skupnosti, ki ustreza opisu splošno koristne organizacije. Splošno koristnost verske skupnosti je zakonodajalec opredelil v 5. členu ZVS kot preplet dveh prvin verskih skupnosti. Prva prvina je zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter prizadevanje za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja. V tem delu gre za temeljno oziroma izhodiščno poslanstvo verskih skupnosti. Druga prvina, ki mora biti podana kumulativno s prvo, pa je neposreden širši družbeni prispevek teh skupnosti, kadar s svojimi dejavnostmi presegajo zgolj notranje versko življenje, tako da opravljajo še kulturne, vzgojne, izobraževalne, solidarnostne, karitativne in druge dejavnosti s področja socialne države.

130. Pri presoji, ali je takšna ureditev skladna z Ustavo, je treba izhajati iz več ustavnopravnih premis, ki so v splošnem opredeljene že v poglavju B. – II. te odločbe. Najpomembnejše je, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena. Ta ustavna določba praviloma niti posameznikom ne daje pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje verske svobode. Izjema bi lahko bili posebni položaji, ko bi bilo financiranje katerega od vidikov verskih dejavnosti v izjemnih okoliščinah nujno zato, da se posamezniku omogoči izvrševanje svobode vere (npr. na vojaški misiji v tujini). Vendar dejstvo, da dolžnost financiranja ne izhaja iz človekove pravice do verske svobode, ne pomeni, da je takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, sámo po sebi ustavno nedopustno. Ob spoštovanju enakopravnosti verskih skupnosti država namreč sme zagotavljati podporo verskim skupnostim – tudi gmotno –, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti, in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oziroma nazorski nevtralnosti države.

15131. Prav zaradi zahteve po nevtralnosti države (njena zrcalna stran je načelo enakopravnosti verskih skupnosti) je treba kriterije iz prvega odstavka 5. člena ZVS, ki določajo, kdaj so registrirane verske skupnosti splošno koristne, razlagati z veliko mero občutljivosti. Ustavno nedopustna bi bila takšna razlaga, ki bi pomenila, da sme država pri presoji prvega, ‘notranjega’ elementa splošne koristnosti, tj. zavzemanja za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter prizadevanja za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja, preizkušati legitimnost oziroma vrednostno sprejemljivost vsebine verovanja. Zato je navedene kriterije treba razumeti kot domnevane lastnosti, ki jih zakonodajalec v prvem odstavku 5. člena ZVS splošno pripisuje vsem verskim skupnostim, torej kot zakonodajalčevo oceno, da je značilnost verskih skupnosti prizadevanje za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja ter zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo. Drugačna razlaga bi namreč dopuščala možnost, da država med splošno koristne – in s tem deležne finančne pomoči – umešča le tiste verske skupnosti, katerih vsebinska prepričanja so ji blizu, ne pa tudi tistih, za katere bi presodila, da si npr. ne prizadevajo (dovolj ali na pravi način) za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja. Tedaj bi bile namreč prekoračene meje državne nevtralnosti, zajamčene z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti v prvem odstavku 7. člena. [36]

132. Ob domnevi ‘notranje’ splošne koristnosti, ki velja za vse verske skupnosti, izpodbijani zakonski določbi torej dejansko pomenita, da lahko država gmotno podpira samo tiste registrirane verske skupnosti, ki so splošno koristne tudi za širšo družbeno skupnost, ker so dejavne na področjih, ki sicer sodijo v okvir socialne države.

134. US je sicer razveljavilo obstoječe pogoje za registracijo zaradi neskladja z Ustavo (1. točka izreka). Presoja o neskladju temelji na ugotovitvi, da poseg v pravico verskih skupnosti do pravne osebnosti ni nujen, saj bi bila mogoča zakonodajna rešitev, ki ‘splošne’ registracije ne bi omejila, hkrati pa bi izvrševanje dodatnih pravic lahko vezala na neke posebne pogoje ali na višjo stopnjo registracije. Kakšen pristop bo ubral zakonodajalec, sodi v polje njegove proste presoje. Ne glede na to, kako bo to področje urejeno v prihodnosti, ni mogoče spregledati dejstva, da iz naslova poglavja IV ZVS izhaja, izrecno pa je to določeno tudi v tretjem odstavku 29. člena ZVS, da so javnofinančne podpore lahko deležne samo registrirane verske skupnosti.

16136. Po presoji US ni arbitrarna zahteva, da mora biti verska skupnost, če želi pridobiti gmotno podporo države v skladu z ZVS, registrirana, temveč je razumna in stvarno upravičena. Takšna zahteva je naravni pogoj za sodelovanje verske skupnosti z državo pri financiranju splošno koristnih dejavnosti s področja socialne države. Registracija namreč vzpostavi pravno osebnost verske skupnosti, kar slednji omogoča biti nosilka pravic in obveznosti – torej tudi tistih, ki se vzpostavijo v obravnavnem razmerju z državo. S (so)financiranjem država pospešuje dejavnosti socialne države na širšem družbenem področju, s čimer posredno zadeva tudi tretje osebe. Zato je zahteva po registraciji verske skupnosti, ki zagotavlja transparentnost njenega delovanja in njene notranje strukture, tudi v funkciji zagotavljanja pravne varnosti tretjih oseb, ki jih zadevajo ta področja.

17137. Neutemeljen je tudi očitek predlagatelja, da v 20. členu ZPPVS, v tretjem odstavku 29. člena ZVS in v prvem odstavku 5. člena ZVS niso jasno določeni merila in postopki za gmotno podpiranje verskih skupnosti, zaradi česar naj bi bila 20. člen ZPPVS in tretji odstavek 29. člena ZVS v neskladju z 2. členom. Pri razlagi njune vsebine je namreč treba upoštevati tudi predpise, ki urejajo razpolaganje z javnimi sredstvi. Temeljna določba za dodelitve državnih subvencij, pomoči ali drugih oblik financiranja je drugi odstavek 53. člena Zakona o javnih financah (Ur. l. 79/99 in nasl.) – ZJF. Ta določa, da se sredstva subvencij, posojil in drugih oblik državnih pomoči dodelijo na podlagi predhodno izvedenega javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, pod pogoji in po postopku, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, če s posebnim zakonom [37] ni določeno drugače. Poleg ZJF je treba upoštevati tudi Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Ur. l. 50/07 in 61/08 – v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja subsidiarno. Iz izpodbijanih določb ZPPVS in ZVS torej izhaja, da lahko država gmotno podpira dejavnosti registriranih verskih skupnosti, ki sodijo na področje socialne države. Konkretni postopki za dodelitev sredstev pa se izvedejo v skladu z drugimi predpisi, ki urejajo ustrezna področja. Iz teh predpisov izhaja, da se javna sredstva dodeljujejo izključno prek javnih razpisov s posamičnim aktom. Ker je zoper takšen akt (če zoper njega ni pritožbe v upravnem postopku) zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, je neutemeljen tudi predlagateljev očitek o neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena (primerjaj U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Ur. l. 118/05, in OdlUS XIV, 88).

139. ZVS ureja versko svobodo in v okviru tega tudi financiranje verskih skupnosti. Položaj in financiranje drugih združenj pa urejajo zakoni, ki urejajo društva, zavode, humanitarne organizacije, uresničevanje javnega interesa za kulturo ipd. Predlagatelj ni izkazal, zakaj bi ureditve v različnih zakonih pomenile neupravičeno razlikovanje med temi subjekti. Hkrati pa njegov očitek temelji na napačni predpostavki, da lahko država gmotno podpira verske skupnosti brez javnih razpisov, drugače kot društva v javnem interesu ali humanitarne organizacije. Iz predpisov, ki urejajo javne finance, izhaja, da se sme verske skupnosti z javnim denarjem gmotno podpirati samo prek javnih razpisov. Strinjati pa se je treba s predlagateljem, da mora država pri financiranju splošno koristnih dejavnosti enakopravno obravnavati vse vrste združenj – verska, svetovnonazorska in druga. Vendar so lahko nepravilnosti v okviru financiranja posameznih projektov le predmet konkretnih sodnih postopkov in ne morejo vplivati na presojo ustavnosti ZVS.

140. Glede na navedeno 20. člen ZPPVS in tretji odstavek 29. člena ZVS nista v neskladju z Ustavo (3. točka izreka).«

[1] V KURS je pri komentarju 7. člena prišlo do napačnega navedka na s. 139 pri robni št. 52. V objavljeni odločbi U-I-68/98 navedenega besedila sodnika Ribičiča ni. Imenovanemu in uporabnikom KURS se v imenu uredništva opravičujemo za spodrsljaj.