Franc Testen, 2011

50V zadevi OdlUS XVI, 16, U-I-113/04 so pobudnice, proizvajalke živalske krme, izpodbijale določbe Pravilnika o označevanju in pakiranju krme v prometu (Ur. l. 34/2003). Kršile naj bi več členov Ustave (60., 33., 67., 69., 74. in 87. člen). Pobudnice same navajajo, da so izpodbijane določbe sicer v skladu z Direktivo 2002/2ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002, vendar pa naj bi bila sporna veljavnost navedenih določb direktive. Pobudnice so predlagale, naj US zadrži izvrševanje izpodbijanih določb Pravilnika, dokler sodišče ES ne odloči o veljavnosti spornih določb Direktive na podlagi postopkov, ki so jih pred tem že sprožile nekatere druge države članice. US se je ponudila lepa priložnost, da odgovori na vprašanje, ali je pristojno za presojo skladnosti z Ustavo tudi v primeru, ko gre za predpis, ki pomeni neposreden prenos evropske direktive v notranji pravni red. US je do končne odločitve Sodišča ES o veljavnosti spornih določb Direktive zadržalo izvrševanje izpodbijanega pravilnika, odgovoru na omenjeno vprašanje pa se je takrat izrecno izognilo (drugače je ravnalo pozneje – glej naslednjo robno številko). Nanj naj mu v tem primeru (še) ni bilo treba odgovoriti, ker so pobudnice izpodbijale veljavnost same direktive, na to vprašanje pa v skladu s PES lahko odgovori samo Sodišče ES. Ustrezne postopke pred tem sodiščem pa so že sprožile nekatere druge države, in sicer iz razlogov, ki se v celoti ujemajo z razlogi, ki jih navajajo pobudnice. Zato naj bi bili v skladu s predpisi EU podani pogoji, da tudi slovensko US zadrži izvrševanje tega (notranjega) predpisa, ne da bi moralo pred tem še samo sprožiti postopek predhodnega vprašanja. Sklep je bil sprejet s šestimi glasovi proti trem. Sodniki, ki so glasovali proti (Fišer, Krisper Kramberger in Škrk), razlogov za svoje nasprotovanje niso razkrili z ločenimi mnenji.

51Potem ko je Sodišče ES – s sodbo z dne 6. 12. 2005 v zadevi ABNA in drugi – med drugim odločilo, da ena od spornih določb Direktive ni neveljavna, je US nadaljevalo postopek presoje tistih določb Pravilnika, ki so pomenile njeno implementacijo in v tem delu pobudo zavrnilo. Navedlo je, da dejstvo, da je Pravilnik implementacijski predpis, pristojnosti Ustavnega sodišča ne izključuje niti je ne omejuje. Opravilo je ustavnopraven preizkus izpodbijanega pravilnika s stališča vseh kršitev, ki so jih očitale pobudnice, in ugotovilo, da so pobude očitno neutemeljene. Pri tem je vprašanje legalitete (2. odst. 120. člena, kakor je prekvalificiralo očitke pobudnikov o kršitvi 87. člena) presojalo avtonomno, pri zavrnitvi drugih očitanih kršitev (33., 60., 67., 69. in 74. člena) pa se je oprlo na argumentacijo Sodišča ES v omenjeni zadevi ABNA. Ugotovilo je, da pravo EU, ki ga je pri odločanju v tej zadevi moralo upoštevati Sodišče ES, varuje pravice, ki po svoji vsebini ustrezajo pravicam iz navedenih členov Ustave. Pomembno sporočilo tega sklepa je, da US šteje, da je (na podlagi prve in tretje alineje 1. odst. 160. člena) pristojno za presojo skladnosti zakonov in podzakonskih predpisov z Ustavo tudi v primeru, ko gre za predpis, ki pomeni neposreden prenos direktive v notranji pravni red. Vprašanje, koliko je takšno stališče v skladu z načelom supremacije in neposrednega učinkovanja evropskega prava, se v tem primeru ni izostrilo, ker je bilo US pri vsebinski presoji skrajno zadržano.

52V sklepu Up-282/09 z dne 24. 11. 2009 je US odgovorilo na dve zanimivi vprašanji, in sicer: a) ali je (ustaljena) sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (SES) ustavnopravno relevantna in b) kakšna je časovna veljavnost prava EU glede na čas vstopa države članice. Po navedbah ustavne pritožnice naj bi bili Upravno sodišče in Vrhovno sodišče ter Urad za varstvo konkurence v odločbah, izpodbijanih z ustavno pritožbo, neobrazloženo odstopili od ustaljene in enotne sodne prakse SES, s čimer naj bi prekršili določbo 22. člena. US je pritrdilo pravnemu stališču pritožnice, da tudi neobrazložen odstop od sodne prakse SES lahko pomeni kršitev 22. člena. Pri tem se je sklicevalo na enako svoje stališče, izraženo že v odločbi Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007. Vendar pa je vprašanje uporabe sodne prakse SES v tem primeru odpiralo vprašanje uporabe prava Skupnosti ratione temporis. Izpodbijane odločbe so namreč bile izdane v času, ko je RS že bila članica EU, dejansko stanje zadeve pa se nanaša na čas pred navedenim članstvom. Po stališču US iz sodne prakse SES izhaja, da prava Skupnosti ni mogoče uporabiti, kadar so dejstva nastala pred pristopom države članice k EU. Pri tem je bilo za US odločilno, da je šlo v sporni zadevi za dokončano dejansko stanje (causae finitae, situation acquise, entstandene Sachverhalt), ne pa morda za dejansko stanje, ki še povzroča ali ustvarja pravne posledice oziroma učinke (negotia pendentia, situation en cours, andauernde Sachverhalt). Samo pri slednjih je treba v skladu z načelom takojšnjega učinka za bodoče učinke dejanskih stanj, nastalih v času veljavnosti prejšnjih predpisov, uporabiti nove predpise. US je na teh podlagah ugotovilo, da pravo Skupnosti v sporni zadevi ne pride v poštev, zato z zatrjevanim neupoštevanjem sodne prakse SES ni moglo priti do kršitve 22. člena. Pač pa je sodna praksa SES v takšnem primeru lahko upoštevna kot primerjalnopravni (razlagalni) argument.