Renata Zagradišnik, 2011

35Pri ustavnopravni presoji, ki se nanaša na tretji odstavek 74. člena, je razvidno, da US loči med ravnanji udeležencev na trgu in med ravnanji države oziroma njenimi oblastnimi akti in dejanji. Za udeležence na trgu velja prvi del tretjega odstavka 74. člena, ki po mnenju US zakonodajalcu nalaga dolžnost sprejeti zakon, ki določa pravila konkurenčnega ravnanja na trgu, udeleženci na trgu pa nato v nasprotju z zakonom ne smejo omejevati konkurence na trgu (OdlUS, XIII, 4, U-I-211/00, Ur. l. 16/04). Zakon o pravilih konkurenčnih dejanj na trgu, ki ga je zakonodajalec dolžan sprejeti, tako ne sodi med oblastne akte in oblastna dejanja, na katere se nanaša drugi del tretjega odstavka 74. člena.

36Iz tretjega odstavka 74. člena izhaja pravica do takšnih pogojev konkurenčnega delovanja na trgu, kot jih določi zakon (OdlUS, XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/06). Varstvo konkurence po tretjem odstavku 74. člena ne pomeni varstva tržnega položaja gospodarskega subjekta na trgu, temveč svoboden trg, kjer subjekti prosto vstopajo in izstopajo na trg in kjer morebitne omejitve zadevajo ob enakih pogojih vse udeležence, kjer subjekti sami oblikujejo tržna razmerja, svobodno izbirajo in uporabljajo sredstva za izboljšanje tržnega položaja in kjer so hkrati prepovedana nepoštena in omejevalna dejanja pri oblikovanju tržnih razmerij (OdlUS XVI, 7, U-I-280/05, Ur. l. 10/07). US je v več primerih ugotovilo, da je z izpodbijano ureditvijo tem zahtevam zadoščeno. Tako je med drugim ugotovilo, da se obratovanje letališč opravlja v tržnih razmerah, pri čemer lahko gospodarski subjekti prosto oblikujejo cene, pri tem pa je bistveno, da morata tako nov udeleženec kot tudi obstoječi udeleženec izpolnjevati enake pogoje za obratovanje javnega letališča (OdlUS XVI, 7, U-I-280/05, Ur. l. 10/07). Tudi pri presoji določitve oprave strokovnega izpita kot pogoja za izdelovalca študij požarne varnosti z vidika tretjega odstavka 74. člena je US ugotovilo, da morajo vsi posamezniki, ki želijo izdelovati študije požarne varnosti, izpolnjevati enake pogoje (U-I-233/05 z dne 22. 3. 2007).

37Varstvo konkurence po tretjem odstavku 74. člena po mnenju US ne pomeni, da bi moral biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen. V enaki vlogi lahko na trg vstopi novi udeleženec ali kakšen sedanji udeleženec ravna tako, da svoj delež pri doseganju cilja poveča. Kar je bistveno, je to, da morebitne omejitve zadevajo ob enakih pogojih vse udeležence na trgu (OdlUS XVI, 7, U-I-280/05, Ur. l. 10/07).

38Ureditev, ki bi pomenila prekomerno omejitev konkurence – takšna bi bila lahko tudi omejitev, ki bi določenim subjektom omogočala opravljanje gospodarske dejavnosti pod ugodnejšimi pogoji kot drugim –, tako ne more pomeniti kršitve tretjega odstavka, temveč prvega odstavka 74. člena (OdlUS, XIII, 4, U-I-211/00, Ur. l. 16/04). Pri prekomernih omejitvah konkurence gre torej za vprašanje, ali gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz prvega odstavka 74. člena.

39US je nekajkrat presojalo ureditve, za katere so pobudniki zatrjevali, da prekomerno omejujejo konkurenco, čeprav so ti primeri v ustavnosodni presoji redki. Med drugim je presodilo, da obvezna vključitev zavarovalnic v sistem izravnalne sheme za zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ne pomeni posega v svobodno gospodarsko pobudo, temveč način izvrševanja te pravice, kar pa pomeni, da tudi ne gre za prekomerno omejevanje konkurence (OdlUS, XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/06). Prav tako je ugotovilo, da ne gre za prekomeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo in ne za prekomerno omejevanje konkurence pri ureditvi, ki od delodajalcev, ki zaposlujejo najmanj 20 ljudi (pa ne gre za tuja diplomatska in konzularna predstavništva, invalidska podjetja in zaposlitvene centre), zahteva, da zaposlijo invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev (U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009, Ur. l. 14/09). Prav tako ni ugotovilo, da gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo pri presoji Zakona o kmetijstvu, ki je kmetom oziroma družinskim članom kmetij omogočal opravljanje dopolnilnih kmetijskih dejavnosti oziroma obrtnih dejavnosti na kmetijah z gorskih in hribovskih območij pod ugodnejšimi pogoji, kot naj bi veljali za pobudnike – samostojne podjetnike, ki opravljajo pridobitno gospodarsko dejavnost na obrtni ali obrti podoben način – pri opravljanju konkurenčne dejavnosti (OdlUS XIII, 4, U-I-211/00, Ur. l. 16/04). Čeprav je ugotovilo, da gre pri izpodbijani ureditvi za določitev različnih pogojev za opravljanje konkurenčnih dejavnosti za različne subjekte in tako za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, je ta skladen z načelom sorazmernosti (2. člen) in zasleduje ustavno dopusten (legitimen) cilj.