Franc Testen, 2002

3Prvi odst. 15. člena odpravlja dilemo, ali ustavne določbe o človekovih pravicah predstavljajo neposredno uporabno pravo ali pa vsebujejo samo splošna pravna načela, ki jih je treba – zato, da bodo lahko uporabna pri odločanju o posamičnih zadevah – šele operacionalizirati v pravnih virih nižje hierarhične veljave: človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. V odločbi OdlUS VI, 58, U-I-25/95, Ur. l. 5/98 je ob presoji ustavnosti ZKP US izreklo, da določbe o človekovih pravicah niso samo zavezujoči napotki za zakonodajalca, temveč neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika.

4Ustavne določbe o človekovih pravicah so torej neposredno uporabno pravo. Vendar tudi ta sklep sam po sebi ni kaj dosti več kot le načelna ugotovitev. Pri izvedbi ustavne zahteve, naj se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno, se pojavi kar nekaj težav. Ena je v tem, da ustavne določbe o človekovih pravicah največkrat niso strukturirane kot (klasična) pravna pravila, ampak bolj kot splošna pravna načela, ki izražajo splošne cilje in moralne koncepte, ki naj določajo razmerja med oblastjo in posameznikom, pa tudi razmerja med posamezniki. Na to delno opozarja 2. odst. 15. člena, ki predvideva, da bo že zaradi narave posameznih pravic treba še(le) z zakonom določiti način njihovega uresničevanja. Iz te ugotovitve že izhaja druga težava pri neposrednem uresničevanju ustavnih določb o človekovih pravicah. Organi, ki naj zagotavljajo uresničevanje teh pravic, so pri svojem delu vezani na Ustavo in zakon (sodišča – 125. člen) ali pa poleg tega še na podzakonske predpise (drugi državni organi). US je izreklo, da določba 15. člena sodnikov ne odvezuje vezanosti na zakon po 125. členu (OdlUS IV, 131, Up-74/95 z dne 7. 7. 1995). Na poti k neposredni uporabi Ustave lahko organ, ki bi moral odločiti v posamezni zadevi, naleti na zakon ali podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti, pa po njegovem stališču ni v skladu z Ustavo. Zaradi sistema koncentrirane kontrole ustavnosti (glej komentar k 160. členu) v takšnem primeru organ ne more preskočiti zakona ali podzakonskega akta in se sklicevati neposredno na Ustavo, pač pa mora prekiniti postopek in se obrniti na US. Iz narave določb o človekovih pravicah izhaja še ena posebnost: posamezne določbe so lahko v medsebojnem nasprotju, teh nasprotij pa ni mogoče vedno razrešiti z uporabo klasičnih razlagalnih metod. Kot šolski primer se navajata svoboda izražanja in pravica do osebnega dostojanstva. Nasprotja se uskladijo z metodo razlage, ki jo (nemška) teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Treba je posebej opozoriti, da pri tem vprašanju še ne gre za posege v pravice oziroma za njihovo omejevanje, katerega napoveduje 3. odst. 15. člena in katerih dopustnost se presoja po testu sorazmernosti – (glej komentar k 2. členu).

5Iz doslej povedanega lahko glede neposredne uporabnosti ustavnih določb o človekovih pravicah napravimo naslednje sklepe (povzeto po obrazložitvi odločbe US OdlUS IV, 131): a) uresničevanje nekaterih pravic ne zahteva posebne zakonske ureditve – v takšnih primerih bi neposredna uporaba ustavne določbe ne smela predstavljati težave; b) tudi tam, kjer bi bila taka zakonska konkretizacija sicer dopustna in morda celo potrebna, njena odsotnost ali neskladnost z Ustavo načeloma ne preprečuje, da bi se ustavne pravice v tem primeru uresničevale neposredno na podlagi Ustave; c) kjer so način uresničevanja, morebitne omejitve in sodno varstvo teh pravic urejeni tudi z zakonom, pa je sodstvo po 15. in po 125. členu vezano tudi na zakonsko ureditev teh vprašanj.

6Ne glede na vse opisane težave pri njegovi praktični izvedbi pa 1. odst. 15. člena postavlja pred vse državne organe vsaj naslednjo jasno zahtevo: določbe Ustave o človekovih pravicah morajo upoštevati pri razlagi predpisov, ki jih uporabljajo pri svojem odločanju. Predpise morajo razlagati in uporabljati Ustavi prijazno. Pri tem imajo – z učinkom za primer, ki ga obravnavajo – enako široka pooblastila kot US, kadar se odloči za izdajo interpretativne odločbe (glej komentar k 161. členu). To misel lahko najdemo tudi v obrazložitvi zgoraj navedene odločbe: “Če pomanjkljiva ali morda celo delno protiustavna zakonska ureditev sodiščem ne preprečuje, da bi v konkretnih primerih prizadetim vendarle zagotovila sodno varstvo domnevno kršenih človekovih pravic, pa so to kljub temu dolžna storiti.”