Sebastian Nerad, 2011

67Drugače kot pri presoji ustavnosti in zakonitosti predpisov Ustava ne določa, s kakšnimi vrstami odločitev odloča US v postopku z ustavno pritožbo. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS US z odločbo ustavno pritožbo zavrne kot neutemeljeno ali pa ji ugodi in posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Izrek odločbe US v postopku ustavne pritožbe učinkuje inter partes. Če US razveljavi posamični akt (zaradi zahteve po izčrpanju pravnih sredstev praviloma odločitev VS, pogosto pa zaradi sistemov omejene oziroma dopuščene revizije tudi odločitve višjih sodišč oziroma Upravnega sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje, je v ponovljenem postopku sodišče vezano tudi na razloge iz obrazložitve ustavne odločbe. Npr., v zadevi OdlUS XIV, 36, Up-422/02, Ur. l. 29/05 je US razveljavilo verigo sodnih odločb in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem je sodišču dalo celo vrsto navodil: »V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej opredeliti vsebino obeh ustavnih pravic, ki sta v koliziji. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre za pripoved literarnega lika o drugem literarnem liku in ne za javno izjavljanje toženca o tožniku. Primerov, ko sta z umetniškim delom prizadeta čast in dobro ime posameznika, namreč ni mogoče enačiti s primeri, ko pride do posega v to pravico z žaljivo izjavo v tisku oziroma v drugih javnih medijih. […]« (Prim. tudi Up-3212/07, Ur. l. 104/09).

68Odločba US (oziroma stališča v obrazložitvi) so obvezna tudi v drugih istovrstnih primerih in jih morajo sodišča pri odločanju spoštovati. Medtem ko lahko pri abstraktni presoji ustavnosti predpisov govorimo o zakonodajnem učinkovanju odločb US, gre pri odločbah o ustavnih pritožbah za njihov precedenčni učinek. US sicer dopušča možnost, da se redna sodišča ne strinjajo z njegovimi stališči, vendar morajo prepričljivo utemeljiti, zakaj vprašanja, na katera odločba US opozarja, niso pomembna in jih zato ni treba upoštevati. Odločitev sodišča, ki odločbe US ne upošteva in tudi prepričljivo ne argumentira odstopa od nje, že iz tega razloga krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena. V nedavni zadevi Up-1676/06 z dne 22. 10. 2009 je US, kot že velikokrat pred tem, ponovilo stališča o precedenčni naravi njegovih odločb: »Dejstvo, da US odloča o ustavnih pritožbah zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov, le izjemoma (če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve), pa ne pomeni, da sodišču pri odločanju ni treba spoštovati precedenčnih odločitev US. Navedena zahteva izhaja že iz 2. člena Ustave in iz tretjega odstavka 1. člena ZUstS, ki določa, da so odločbe US obvezne. To velja tudi za odločbe, sprejete v postopku z ustavno pritožbo. V prvi vrsti gre seveda za spoštovanje odločitve US o vloženi ustavni pritožbi v zadevi, v kateri so bili izdani akti, izpodbijani z ustavno pritožbo. Hkrati pa gre tudi za upoštevanje tovrstne odločitve v vseh drugih konkretnih primerih. Za spoštovanje človekovih pravic je namreč bistveno, da sodišča upoštevajo stališča US v svoji praksi. Sodniki so v skladu s 125. členom pri opravljanju sodniške funkcije sicer neodvisni, vendar so vezani na Ustavo in na zakon. Zato morajo imeti pri svojem odločanju ves čas pred očmi določbe o človekovih pravicah in o temeljnih svoboščinah, saj s svojimi postopki in z odločitvami uveljavljajo in varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vanje lahko posegajo le tedaj in toliko, kolikor to določata ali dopuščata Ustava ali po njenem pooblastilu zakon. Ker je po prvem odstavku 1. člena ZUstS US najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema US. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti […].«

69 Kljub navedenim stališčem je senat US v tej zadevi (Up-1676/06) ustavno pritožbo zavrgel, ker po mnogih istovrstnih odločbah ni šlo več za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi imelo precedenčne učinke: »Če bi US o tej zadevi odločilo, bi lahko le še enkrat ponovilo stališče, ki ga je že sprejelo v navedeni precedenčni odločitvi. Taka ponovna odločitev US pa […] z vidika standardov varstva človekovih pravic v teh zadevah ne bi bila več precedenčna.« Gre za novejšo prakso, iz katere izhaja, da US ne želi po nepotrebnem ponavljati svojih stališč, temveč pričakuje, da sodišča in drugi organi njegove odločbe poznajo in jih upoštevajo pri odločanju. Kritiko tega pristopa je v zadevi OdlUS XVI, 47, Up-1062/05, Ur. l. 31/07 izrazil sodnik Ribičič: »Za pravno naravo odločb US velja, da so splošno zavezujoče. […] Pri tem seveda ne gre za supremacijo US, ki bi bila sama sebi namen, temveč za to, da se zagotovi prevlada ustavnih načel, vrednot in človekovih pravic, zapisanih v Ustavi. […] Za spoštovanje človekovih pravic, in ne le za položaj US, je bistveno, da redna sodišča spoštujejo njegova stališča v svoji sodni praksi. Ne predvsem zato, ker jim je US, ko odloča o ustavnih pritožbah o kršitvi z Ustavo določenih človekovih pravic, nadrejeno, temveč zato, ker so dolžna soditi po Ustavi in zakonu. Če v konkretnem primeru redno sodišče odloči v nasprotju s stališčem US in pride zaradi tega do ustavne pritožbe, mora US ponovno odločati o zadevi. Seveda lahko US v takšnih izjemnih primerih, če bi redno sodišče v svoji sodbi navedlo argumente za drugačno stališče, kot ga je sprejelo US, ponovno pretehta svojo odločitev in po potrebi tudi spremeni zavzeto stališče. […] V obravnavanih primerih ne gre za takšen poskus dialoga med rednim sodstvom in US, […] pač pa gre za primer, ko so redna sodišča spregledala stališče US. Če US v takšnih primerih ne bi razveljavilo odločitev rednih sodišč, bi pristajalo na neenako obravnavanje pritožnikov, saj bi redna sodišča odločala različno, enkrat v skladu s stališčem US, drugič v nasprotju z njim, enkrat na podlagi ene, drugič na podlagi nasprotne razlage Ustave. To bi bilo z vidika pravne varnosti in predvidljivosti sodnih odločitev nesprejemljivo. Če torej US ne spremeni svojega stališča, če se vsebinsko ne umakne zaradi argumentov rednih sodišč, potem ne more z utemeljitvijo, da gre za nepomembno pravno vprašanje, dopuščati svojemu stališču nasprotno prakso rednih sodišč.«

70Za primere, ko je US že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je ustavni pritožbi ugodilo, tretji odstavek 59. člena ZUstS predvideva možnost, da o drugih istovrstnih ustavnih pritožbah odloči kar senat US (sestavljen iz treh sodnikov). Gre za ekonomično rešitev, ki omogoča, da se jasne in nesporne zadeve (zlasti kadar so redna sodišča spregledala odločbo US, kar samo po sebi pomeni kršitev 22. člena) rešujejo hitro in ne obremenjujejo plenarnih zasedanj US. Glej npr. zadevo OdlUS XVII 99, Up-655/08, Ur. l. 118/08.