Franc Grad, 2011

60Določba 4. odst. 3. a člena ureja razmerje med DZ in Vlado pri odločanju v organih EU. Izguba dela državne suverenosti, do katere je prišlo zaradi članstva v EU, namreč neposredno vpliva tudi na položaj DZ.

61Organizacija državne oblasti po Ustavi izhaja izrecno iz načela delitve oblasti, po katerem se oblast izvršuje po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odst. 3. člena). Zakonodajno funkcijo izvaja DZ kot predstavnik ljudstva, ki v njegovem imenu izvaja suvereno oblast. Gre torej za organ, ki je oblikovan tako, da predstavlja državljane in je v njem utelešena volja ljudstva kot suverena. Kot predstavnik ljudstva DZ ne sprejema samo zakonov, temveč izvaja tudi demokratični nadzor državne oblasti v imenu ljudstva, ki ga predstavlja.

62Vendar pa DZ zaradi članstva v EU ni več edini organ, ki v imenu ljudstva izdaja za vse prebivalce države obvezne zakone. Specifični način sprejemanja odločitev v EU namreč postavlja v ospredje Vlado, ki skupaj z drugimi vladami sprejema odločitve v Svetu kot glavnem zakonodajnem organu EU. Tako kot v drugih parlamentarnih ureditvah, to dejstvo povzroča pomembne spremembe tudi v razmerju med DZ in Vlado, kajti po eni strani splošni mehanizmi uveljavljanja političnega nadzora nad delom Vlade pri tem niso zadostni, po drugi strani pa je način sprejemanja odločitev v organih EU tako zapleten in dinamičen, da DZ ne more resnično nadzorovati delovanja Vlade. Vse to seveda dejansko krepi položaj Vlade.

63Ustava je zato uvedla specialni nadzor DZ nad delovanjem Vlade v organih EU. Ob tem pa je treba z ustavnopravnega vidika poudariti, da z Ustavo določena dolžnost Vlade, da obvešča DZ in upošteva njegova stališča, delno posega v siceršnja ustavna razmerja med obema organoma in v ustavno načelo delitve oblasti. Obravnavana ustavna določba namreč odstopa od siceršnje ustavne ureditve razmerja med DZ in Vlado, saj Ustava sicer ne določa nobenih podobnih obveznosti Vlade do DZ, temveč v skladu z naravo parlamentarnega sistema določa le različna sredstva, ki jih ima DZ za uveljavitev politične odgovornosti Vlade (oziroma posameznih ministrov).

64Vsebina navedene ustavne določbe je podobna ureditvam v ustavah drugih držav članic EU, ki imajo to vprašanje urejeno na ustavni ravni, in po katerih se tudi zgleduje. To seveda velja z vidika sodelovanja DZ pri sprejemanju pravnih aktov in odločitev v EU, sicer pa je ta določba širša, ker je splošnejša in daje ustavno podlago za ustrezno sodelovanje DZ pri sprejemanju odločitev v kateri koli mednarodni organizaciji, na katero bi Slovenija prenesla izvrševanje dela svojih suverenih pravic. To je posledica temeljne ustavne določbe, ki jo vsebuje 1. odst. 3. a člena, ki prav tako splošno ureja možnost oziroma dopustnost prenosa dela suverenih pravic na neko mednarodno organizacijo, ne da bi pri tem posebej omenil EU. 3. odst. tega člena sledi enakemu ustavnopravnemu pristopu, kar je logično. S tega vidika je ta pravica DZ širša, kot jo praviloma poznajo druge ureditve, saj, kot rečeno, zagotavlja enako pravico DZ (in dolžnost Vlade) glede vsake mednarodne organizacije, na katero bi Slovenija prenesla del svojih suverenih pravic, ne samo EU.

65Razmerje med DZ in Vlado pri sodelovanju v organih EU v Ustavi ni urejeno niti popolno, torej izčrpno, niti ni ustavodajalec molče dopustil morebitnega podrobnejšega urejanja z zakonom in poslovnikom DZ. Ustava namreč nalaga zakonodajalcu, da razmerja med DZ in Vlado, ki jih sicer ureja 4. odst. 3. a člena, podrobneje uredi z zakonom. In ne samo to, ta zakon mora biti sprejet z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

66Iz tako zahtevne večine bi bilo mogoče sklepati, da bo tak zakon urejal vprašanja, ki so po svoji naravi ustavna materija, pa jih Ustava izrecno prepušča zakonu. Tak namen izhaja tudi iz obrazložitve k ustavnemu zakonu, po kateri se s tem zakonom ureja izrazito ustavna materija. Tudi sicer je tako zahtevna večina rezervirana za take vrste zakonov. Vendar so temeljna vprašanja razmerja med DZ in Vlado določena že v sami Ustavi. Ta namreč določa dolžnost Vlade, da obvešča DZ o predlogih aktov in odločitev, ki se sprejemajo v EU (oziroma drugi podobni mednarodni organizaciji), in o svoji dejavnosti, povezani s tem. Ustava določa tudi, da lahko DZ o tem sprejema stališča, česar seveda ne bi bilo treba predpisovati, ker lahko DZ vedno sprejema stališča o vseh dejavnostih Vlade. Toda po Ustavi mora Vlada ta stališča upoštevati, kar pomeni pravno in ne zgolj politično zavezo Vlade. Prav to je v celotni ustavni ureditvi tega vprašanja najpomembnejše in predstavlja največjo novost z vidika razmerja med parlamentom in Vlado v parlamentarnem sistemu.

67Po drugi strani pa je omenjena zaveza Vlade pravno gledano ohlapna, saj je njeno upoštevanje stališč DZ, torej dimenzija ravnanja Vlade v skladu s stališči DZ, pravno neopredeljen pojem, ki ga je treba razlagati v luči ustavnega položaja enega in drugega organa, predvsem pa skozi prizmo načela delitve oblasti in načel parlamentarnega sistema. Njegova vsebina pa se lahko izoblikuje samo v praksi teh razmerij med DZ in Vlado.

68Ustavno gledano pa je pomembnejše vprašanje, kaj bi se zgodilo, če Vlada ne bi upoštevala stališča DZ. Gotovo bi v takem primeru Vlada ravnala v nasprotju z Ustavo in bi jo bilo treba poklicati na odgovornost. Ta je lahko samo politična, saj Vlada kot kolegijski organ ne more biti obtožena kršitve Ustave, temveč so lahko obtoženi le predsednik Vlade in ministri kot nosilci javnih funkcij. Ker Ustava ne določa nobenega posebnega mehanizma za razrešitev takega položaja, bi se moral DZ zateči k sredstvoma, ki jih ima na voljo za uveljavljanje politične odgovornosti Vlade, kot sta nezaupnica Vladi in interpelacija.

69Kot smo videli, slovenska Ustava ne ureja specifičnega razmerja med DZ in Vlado pri odločanju v organih EU, temveč postavlja splošna pravila, veljavna za katero koli mednarodno organizacijo, ki ima naddržavno naravo. Tudi zakon, ki naj bi taka razmerja podrobneje uredil, bi lahko uredil taka razmerja na splošno, če bi šlo za več enakovrstnih mednarodnih organizacij. Seveda pa je na drugi strani zares treba z zakonom urediti samo razmerja, ki jih je nujno vzpostaviti zaradi članstva v neki konkretni mednarodni organizaciji, na katero Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic.