Franc Testen, 2002

31Iz 5. odst. 15. člena izhaja, da Ustava zagotavlja (le) minimum varstva človekovih pravic. Če katerakoli določba v kateremkoli pravnem aktu, ki velja v Sloveniji, določa širše področje varovanja posamezne človekove pravice ali vsebuje človekovo pravico, ki je Ustava ne pozna, je treba posamezniku priznati človekovo pravico v tem širšem obsegu. (Glede pojma človekova pravica glej tudi tč. 1 komentarja k temu členu).

32Podobno določbo vsebuje 53. člen EKČP. Ta pod naslovom Varstvo obstoječih človekovih pravic določa: Nobene določbe te Konvencije ni mogoče razlagati kot omejitev ali odpravo katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbenica. Ta določba EKČP kaže na komplementaren značaj Konvencije in se v teoriji skupaj s 1. in 13. členom ter s 1. odst. 35. člena EKČP navaja kot element njene subsidiarnosti. Namen te določbe je, da se ohranijo morebiti močnejša jamstva človekovih pravic, ki jih zagotavljajo nacionalni pravni redi: podpisnice niso želele domačih jamstev nadomestiti s konvencijskimi. Namen, naj posameznik uživa konvencijske pravice in pravice, ki jih zagotavlja država, pod katere pristojnost sodi, izhaja tudi iz določb 1. in 13. člena EKČP.