Lovro Šturm, 2002

7Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti je zagotovljena vsakomur. Posebnost pri varstvu človekovega dostojanstva je, da se nanaša tako na dostojanstvo živih, vključno z nerojenimi, kakor tudi na dostojanstvo že pokojnih oseb. Po stališču doktrine (Pavčnik, s. 405) je kot vrednostno merilo relevantno tudi glede na dolžnosti, ki jih imamo do prihodnjih rodov – bodisi da gre za varstvo zdravega življenjskega okolja, naravne in kulturne dediščine ali pa npr. za dileme v zvezi z gensko tehnologijo in s tehničnimi vplivi na človeške zarodke. V tem pogledu pomeni izjemo od nepisanega, po naravi stvari določenega pravila, da se človekove pravice nanašajo na žive osebe.

8Upravičenci pravice do varnosti so tudi pravne osebe zasebnega prava.

9Pojem “varnost vsakogar” iz 34. člena ni element norme iz 20. člena, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja (OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96). Zato je razumljivo, da ustavna določba 34. člena ne vsebuje zakonskega zadržka. Ustavno dopustne so le omejitve na podlagi 3. odst. 15. člena in 16. člena, pri katerih je treba spoštovati splošno ustavno načelo sorazmernosti (o tem glej komentar 2. člena).