Urška Prepeluh Magajne, 2011

54Ustava določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, medtem ko člen 5/1 ZDIJZ določa, da »so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam (v nadaljnjem besedilu: prosilci)«.[1] S tem zakon uveljavlja načelo prostega dostopa, v skladu s katerim je dostop do informacij javnega značaja omogočen prav vsakomur, tj. vsem državljanom, tujim državljanom, politikom, predstavnikom medijev in združenjem civilne družbe, kot tudi pravnim osebam, gospodarskim družbam in univerzam. V skladu s členom 56/1 Ustave lahko pravico dostopa uživajo tudi otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo ter bi jo morali glede na naravo pravice mladoletnikom priznati že pred njihovo polnoletnostjo, najpozneje pa z dopolnjenim petnajstim letom. Privilegirana skupina upravičencev so predstavniki medijev, saj ZMed kot lex specialis določa krajše roke za posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja (7 delovnih dni od prejema vprašanja v pisni obliki za odgovor oziroma do konca naslednjega delovnega dne za obvestilo o nameri organa, da bo zahtevo oziroma vprašanje zavrnil – člen 45/4 in 5 ZMed).

55Kljub temu da ZDIJZ upravičence definira zgolj kot pravne ali fizične osebe, bi morali pravico dostopa priznati tudi združenjem brez pravne subjektivitete, če se le da ugotoviti, komu naj se informacija vroči in kdo bo plačal stroške za njeno posredovanje (če npr. takšno neformalno združenje to navede ali če imenuje zastopnika). Dikcija člena 39/2 govori namreč o pravici vsakogar do informacij javnega značaja, iz česar izhaja očiten namen ustavodajalca, da za to pravico aktivno legitimira kar najširši krog subjektov. Poleg tega je namen pravice, da zagotovi javnost in odprtost delovanja organov, zato ne bi smela biti odvisna od tega, kdo informacije zahteva, ampak zgolj od tega, ali je zahtevana informacija po svoji vsebini takšna, da jo je dopustno razkriti javnosti. Drugačna razlaga lahko vodi v nesmiselno zavračanje zahtev, kadar informacije zahteva npr. neformalna skupina posameznikov brez pravne subjektivitete, medtem ko bi bilo zahtevi ugodeno, če bi jo vložil katerikoli izmed njenih posameznikov. Drugače je Upravno sodišče RS odločilo v sodbi št. I-U-127/2010-23 z dne 12. 5. 2010, s katero je razveljavilo odločbo Informacijskega pooblaščenca, ki je lastnost stranke priznala poslanski skupini Slovenske demokratske stranke, saj je ta po mnenju sodišča le skupina fizičnih oseb (poslancev, organiziranih znotraj DZ) brez statusa pravne osebe ter zatorej ne more biti stranka po določbah ZDIJZ.

56Pravico dostopa lahko uveljavljajo tudi državni organi, organi lokalne samouprave in organi tujih držav ali mednarodnih organizacij in združenj. Čeprav v praksi to praviloma ne bo potrebno, ker je dolžnost medsebojnega obveščanja in posredovanja informacij med organi in organizacijami večinoma določena z drugimi predpisi, pa to stališče potrjuje tudi člen 36 a/2 ZDIJZ (za organ veljajo enaka cena in drugi pogoji ponovne uporabe informacij javnega značaja, če informacije ponovno uporablja za dejavnost, ki ni del njegovih uradnih nalog, javnega pooblastila ali javne službe).

[1] Kljub temu, da člen 5/2 ZDIJZ določa, da »ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja … (poudarila U. P. M.)«, bi bilo namesto izraza »prosilec« tu bolj primerno govoriti o »upravičencu«. Subjekti imajo namreč v skladu z Ustavo in zakonom pravico (tj. pravno zavarovano upravičenje) do teh informacij, medtem ko uporabljeni izraz daje zmoten vtis, da subjekt za informacijo zaprosi in da je odločitev o tem, ali mu bo dostop omogočen ali ne, v diskreciji organa.