Blaž Ivanc, 2011

21Pravica do življenja je z Ustavo zagotovljena vsem živečim fizičnim osebam ne glede na to, ali so državljani RS ali tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva. Po naravi stvari upravičenci ne morejo biti pravne osebe. Nesporno je pravica do nedotakljivosti človekovega življenja v skladu s 17. členom in z 2. členom EKČP varovana od človekovega rojstva do njegove smrti (Frowein, s. 30). Otrokom je z določbo 6. člena KOP posebej zagotovljena neodtujljiva pravica do življenja, države pogodbenice pa so zavezane v največji meri zagotoviti preživetje in razvoj otroka. V primeru posega v pravico do življenja, katerega posledica je smrt posameznika, so v širšem smislu upravičenci svojci oziroma njegove bližnje osebe. Upravičenec je tudi posameznik, kateremu zaradi izgona ali izročitve tuji državi grozi smrt. ESČP položaj stranke (žrtve) priznava zakoncu, otrokom, bratom ter sestram, nečakom in drugim ožjim sorodnikom umrlega, ne pa morebitnim drugim osebam, ki jih je pokojnik določil za dediče (Sanles proti Španiji, 26. 10. 2000).

22Posebnost slovenske pravne ureditve je status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki ga – ob predpostavki izpolnjenih pogojev iz 2., 3. oziroma 4. člena ZPKri – zakonodajalec posthumno priznava: 1. vsem osebam, ki so bile obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena (drugi odstavek 2. člena) ter 2. osebam, ki so bile usmrčena brez obsodbe sodišča (tretji odstavek 4. člena). Zakonodajalčeva rešitev iz določbe 8. člena ZPKri (oziroma zakona kot celote), ki navedenim osebam priznava pravico do izdaje mrliških listov in obeležitve grobov, je z vidika 2. člena EKČP pomanjkljiva zato, ker dosledno ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja pozitivne obveznosti države glede uradne preiskave sumljivih smrti, hudodelstev po mednarodnem pravu, usode pogrešanih oseb in prisilnih izginotij, ki vključuje dolžnost države do sistematičnega in celovitega razkritja lokacij posmrtnih ostankov žrtev, njihove prepoznave, odkrivanja storilcev ter uradnega obveščanja svojcev o usodi žrtev. Glede uveljavljanja navedenih pravic določba zgolj napotuje na posebno zakonsko ureditev, ki je enako pomanjkljivo urejena v ZMK in v ZVG. Poleg tega je ZPKri uredil tudi status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, kateremu priznava pravico do odškodnine (5. člen). Za odpravo krivičnih kazenskih obsodb je ZPKri predvidel pravno sredstvo revizije (21. člen).