Franc Testen, 2002

4Avtonomnost je po izrecni ustavni določbi – navidez paradoksalno – ustavno zagotovljena samo državnim, ne pa – po nasprotnem razlogovanju – tudi drugim, to je zasebnim univerzam in visokim šolam. Ta navidezna nelogičnost lahko pomaga razložiti oziroma določiti en vidik področja varovanja te človekove pravice. Sklep, ki bi pripeljal do tega, da so državne univerze bolj varovane pred posegi države kot zasebne, zanesljivo ne more biti pravilen. V tem pogledu torej avtonomnost državnih univerz in visokih šol lahko pomeni le, da se je država odpovedala pravici do posegov v organiziranje in delovanje državnih univerz in visokih šol, ki bi jo sicer imela kot njihova ustanoviteljica. V tem pogledu so državne univerze “same svoje ustanoviteljice”. Ni pa se država odpovedala pravici do posegov, ki jih ima – ob spoštovanju ustavno zagotovljene svobode znanosti in umetnosti – kot oblast. V državne univerze torej lahko država posega toliko kot v zasebne. Svobode ustanavljanja, organiziranja in delovanja zasebnih univerz ni mogoče utemeljevati z določbo 74. člena, saj ne gre za gospodarsko pobudo. Stališče, da lahko ustanovitelj odloča o “svoji” univerzi povsem svobodno, bi bilo mogoče utemeljiti s splošno osebnostno pravico iz 35. člena. S 1. odst. 58. člena je torej država tudi državnim univerzam kot osebam javnega prava podelila “splošno svobodo ravnanja”. Vendar je ta tako pri državnih kot pri zasebnih univerzah lahko omejena vsaj na podlagi določb 1. odst. 57. člena (Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo) in 59. člena (Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja). US je še navedlo, da lahko država kot oblast na teh podlagah še globlje kot v delovanje zasebnih univerz posega v delovanje državnih univerz – država lahko posega v “svoje” univerze najmanj toliko, kot mora posegati zaradi zagotavljanja ustavnih pravic drugih in v javnem interesu v zasebne univerze.