Barbara Kresal, 2002

9Človekova pravica iz 52. člena je zagotovljena invalidom. Nanjo se lahko sklicujejo invalidi, saj gre za posebno človekovo pravico, ki pripada določeni skupini oseb – invalidom. Pojem »invalidi« Ustava ne definira, zato je to prepuščeno zakonodajalcu, upoštevati je treba mednarodne norme (v tej zvezi je treba omeniti Mednarodno klasifikacijo okvar, prizadetosti in oviranosti, ko jo je leta 1980 sprejela Svetovna zdravstvena organizacija; pripravljena je nova verzija, ki naj bi jo v svojo zakonodajo vključila tudi Slovenija).

10Posebna določba o pravicah invalidov ne izključuje invalidov iz drugih »splošnih« človekovih pravic, zato je pomen te posebne določbe 52. člena mogoče najti le v tem, da invalidom poleg splošnih pravic zagotavlja še nekaj dodatnega – dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih osebnih okoliščinah invalidov, zaradi katerih so prikrajšani pri uživanju določenih dobrin ali jim je oteženo uresničevanje določenih pravic. Cilj, namen posebnih človekovih pravic invalidov, je zato v tem, da se tudi invalidom zagotovi čim bolj primerljiv, enakovreden položaj glede uresničevanja vseh splošnih človekovih pravic ter da se zagotovi kolikor je mogoče samostojno življenje invalidov in njihovo dejavno enakopravno vključitev v družbo.

11Poudariti je še treba, da določba 52. člena zagotavlja varstvo invalidov vsem invalidom, saj ni omejena le na državljane (prim. določbo 1. odst. 50. člena in komentar k njej). Po svoji naravi ta človekova pravica seveda lahko pripada le fizičnim osebam, pravnim osebam ne.