Barbara Kresal, 2002

15Pravica do zdravstvenega varstva je z Ustavo zagotovljena vsakomur, seveda pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakonska izpeljava te pravice ne sme biti takšna, da bi komurkoli odvzela to pravico, onemogočila njeno izvrševanje, jo izpraznila. Za razliko od pravice do socialne varnosti, ki jo Ustava izrecno zagotavlja le državljanom, človekova pravica iz 51. člena ni omejena le na državljane. Takšni ustavni opredelitvi sledi tudi koncept zakonske ureditve, saj temelji na vključitvi kar najbolj širokega kroga oseb v obvezno zdravstveno zavarovanje, ob tem pa je tudi vsem drugim osebam na ozemlju Slovenije zagotovljeno vsaj nujno zdravstveno varstvo. Zdravstveni sistem v Sloveniji je zasnovan zelo široko in univerzalno, tako da pri določitvi upravičencev v načelu sledi ustavni opredelitvi »vsakdo«.

16Pravica do zdravstvenega varstva po svoji naravi lahko pripada le fizični osebi, zato ne more biti nosilec te pravice pravna oseba. V zvezi s priznanjem pravnega interesa za izpodbijanje predpisov, pri katerem se uveljavlja 51. člen, pa je treba omeniti, da ga je US že v nekaj primerih priznalo tudi ZZZS, torej javnopravni osebi, javnemu zavodu, ki je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja (npr. v OdlUS VI, 57; OdlUS VI, 164, U-I-90/95, Ur. l. 1/98 in OdlUS IX, 96, U-I-19/00 z dne 13. 4. 2000 – vse zadeve se nanašajo na vprašanje financiranja).

17Tudi za 3. odst. 51. člena velja, da se nanj lahko sklicuje le posameznik, posamezna fizična oseba; v tem primeru gre za obrambno pravico, ki jo posameznik lahko uveljavlja zoper vsakogar, torej učinkuje tudi v zasebnopravni sferi, v razmerjih med zasebnopravnimi subjekti in ne le v razmerju posameznik – država.