Franc Testen, 2011

1V slovenski strokovni javnosti prevladuje mnenje, da sodišča pri odločanju premalo kritično uporabljajo tudi ustavno sporne zakonske določbe in se nerada odločajo za njihovo ustavnopravno problematiziranje. To naj bi bil znak, da slovensko sodstvo še ne dojema, da je Ustava veljavna gornja (najvišja) premisa v praktično vsaki sodni zadevi. S takšno oceno ni mogoče kar vnaprej soglašati. Izhaja namreč iz tihe predpostavke, da je slovenska zakonodaja obremenjena z velikim številom protiustavnosti. Poleg tega ne upošteva dejstva, da sodišča v številnih zadevah vsebinsko bogato in v nekaterih primerih naravnost aktivistično – po navdihu iz interpretativnih odločb US – uporabljajo Ustavo kot podlago za razlago zakonov in drugih predpisov. Niso več redki primeri neposredne uporabe določb Ustave o človekovih pravicah. Zelo grob kazalec, ki pa vendarle nekaj pove, je število zadetkov v bazah odločb Vrhovnega sodišča, ki na iskalni izraz »urs« pokaže novembra 2010 okroglo 2.000 zadetkov.

2Iz letnih poročil US je razvidno, da so leta 2008 sodišča vložila 6 zahtev, leta 2008 pa 10 zahtev za presojo skladnosti zakona z Ustavo. Vsi drugi predlagatelji (skupaj enajst subjektov, ki jih določa 23. a člen ZustS), so vložili leta 2008 18, leta 2009 pa 17 zahtev za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Na podlagi primerjave med letoma 2008 in 2009 še ni mogoče reči, ali se uresničuje napoved, da se bo zaradi zaostritve procesne predpostavke pravnega interesa za vložitev pobude (glej komentar k drugemu odstavku 162. člena) število zahtev po 156. členu Ustave res povečalo.

3Večji problem kot samo število zahtev, ki jih vložijo, je vprašanje, ali se sodišča ustrezno odzivajo na navedbe strank o protiustavnosti zakonskih podlag za sodno odločanje – kadar menijo, da te navedbe niso utemeljene (gl. robno št. 5).