Peter Jambrek, 2002

15Slovenska ustavna doktrina pravice naroda do samoodločbe je bila izrecno oblikovana, praktično preizkušena in ustavnopravno uveljavljena v dveh ključnih slovenskih državotvornih obdobjih prejšnjega stoletja – v letih 1940–45 in 1987–91 (Jambrek, Pravica do samoodločbe slovenskega naroda, s. 161–174, v: Prispevki za slovenski nacionalni program). Določa jo pet dokumentov ustavne veljave: Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti (Ur. l. 44/90 z dne 6. decembra 1990), Deklaracija ob neodvisnosti (Ur. l. 1-7/91-I z dne 25. 6. 1991), Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti (Ur. l. 1–4/91-I z dne 25. junija 1991), Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur. l. 1–6/91-I z dne 25. junija 1991) ter Ustava (Ur. l. 33-1409/91-I z dne 28. decembra 1991). Zgradbo slovenske ustavne doktrine (primerjaj tudi nove ustave Republike Hrvaške, Estonije in Slovaške, v: The rebirth of democracy) o samoodločbi naroda določajo iz navedenih ustavnih aktov izvedena načela.

16Pravica naroda do samoodločbe je trajna in neodtujljiva, kar pomeni, da se ne izčrpa niti z izvedbo konkretnega (tudi plebiscitarnega) odločanja o državni samostojnosti in neodvisnosti.

17Odločanje o državni samostojnosti in neodvisnosti se izvede na podlagi splošnega ljudskega referenduma, torej plebiscita.

18RS je ob razglasitvi neodvisnosti »prevzela v izvrševanje tiste suverene pravice, ki jih je prenesla na organe SFRJ«, oziroma »je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ« (Zakon o plebiscitu), »prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti« pa je uredil UZITUL. Na podlagi pravice do samoodločbe torej lahko ljudstvo odloči, da bo preneslo suverene pravice svoje države na organe drugega mednarodnopravnega subjekta, ali pa odloči, da bo tako prenesene suverene pravice prevzelo nazaj v pristojnost lastne države.

19Pravica do samoodločbe omogoča tako delni kot tudi celoviti prenos suverenosti in posledično opustitev mednarodnopravne subjektivitete lastne države. Deklaracija o potrditvi dela slovenske delegacije na II. zasedanju AVNOJ (Antifašističko vijeće narodnog oslobodjenja Jugoslavije), ki je bila sprejeta februarja leta 1944 na slovenskem Črnomaljskem zboru pomeni namreč, da je postal s stališča slovenskega naroda veljaven sklep o vključitvi Slovenije kot federativne enote v Demokratično federativno Jugoslavijo. Včlanitev Slovenije v Evropsko skupnost pa bi pomenila le delni prenos določenih suverenih pravic in ohranitev mednarodnopravne subjektivitete države.

20Slovenska ustavna doktrina pravice naroda do samoodločbe predpostavlja tudi izvedljivo možnost ponovne pridobitve izgubljene oziroma prenesene državne suverenosti v celoti ali delno nazaj na lastno državo, kar je na primer uspelo Sloveniji leta 1991.

21Slovenska doktrina tudi programsko določa namero in voljo nacionalne države, da spoštuje načela mednarodnega prava (Zakon o plebiscitu), da se povezuje z drugimi državami ter da se, inter alia, vključi v Evropsko skupnost in druge povezave držav (Deklaracija ob neodvisnosti). RS se je z Deklaracijo ob neodvisnosti iz leta 1991 tudi zavezala, da bo spoštovala enakopravno sodelovanje vseh narodov in državljanov v Evropi svobodnih in enakopravnih ljudi, regij, narodov in držav. Tovrstne zaveze pa so značilne prvine »evropskih členov« sedanjih in bodočih članic Evropske unije.