Tajni podatki
Urška Prepeluh Magajne, 2011
68Praktično vse ureditve kot izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja določajo tajne podatke, saj je to potrebno za zagotovitev javne varnosti države in s tem vsega naroda. Vendar se zahteva za dostop lahko zavrne le, če so informacije ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke (člen 6/1/1 ZDIJZ). Slovenska ureditev obravnava tajne podatke kot izjemo, ki je načeloma enakovredna drugim izjemam v ZDIJZ. Tajni podatki iz splošnega pravnega režima dostopa niso povsem izvzeti, ampak predstavljajo določbe Zakona o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. 50/06 – UPB in 9/10) le lex specialis, interpretirati in uporabljati jih je treba ozko ter pri tem spoštovati vsa procesna jamstva ZDIJZ.[1] Prav tako niso a priori izključeni dokumenti določenih organov (npr. Slovenske varnostno-obveščevalne agencije ali Obveščevalno-varnostne službe), ampak se mora njihova dostopnost presojati izključno glede na vsebino informacije oziroma status samega dokumenta.
69V skladu z ZTP se podatek lahko določi za tajnega, če kumulativno izpolnjuje materialni in formalni pogoj. Materialni pogoj narekuje, da se podatek lahko določi za tajnega samo, če (a) je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi ter se hkrati (b) po svoji vsebini nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov RS oziroma se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (člen 5 ZTP). Iz te opredelitve izhaja, da mora razkritje (vsaj potencialno) povzročiti določeno vrsto škode in da morajo biti pri tem ogroženi določeni, taksativno našteti, temeljni interesi države oziroma družbe kot celote. Formalni kriterij nadalje narekuje, da mora podatek za tajnega določiti pooblaščena oseba, na način in po postopku, ki je določen v ZTP, ter pri tem ustrezno označiti stopnjo njegove tajnosti (strogo tajno, tajno, zaupno ali interno) glede na možne škodljive posledice, ki bi nastale z njegovim razkritjem (člena 10 in 13 ZTP). Medtem ko formalni kriteriji v praksi praviloma ne povzročajo težav, pa je v svetu več pozornosti namenjeno materialnim kriterijem. Pojmi »javna varnost«, »obramba«, »zunanje zadeve« ter »obveščevalno-varnostna dejavnost« so namreč zelo raztegljivi in jih zato organi pogosto uporabljajo (ali zlorabljajo) za arbitrarno prikrivanje informacij, ki niso v interesu določenih slojev oblasti. Podatek se ne sme določiti za tajnega zato, da bi se prikrili storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje (člen 6 ZTP).
70Čeprav ZDIJZ za tajne podatke ne predvideva uporabe škodnega testa, morajo oceno možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem informacije, že v fazi klasificiranja podatkov kot tajnih opraviti organi, ki pripravijo pisno oceno za določitev tajnosti dokumenta (člen 11/2 ZTP v povezavi s členom 13 ZTP). Poleg tega predstavljajo tajni podatki, označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti (tajno in strogo tajno) absolutne izjeme, za katere se ne uporablja testa prevladujočega javnega interesa (člen 6/2/1 ZDIJZ). Absolutne izjeme nadalje predstavljajo podatki, ki vsebujejo tajne podatke tuje države ali mednarodne organizacije, s katero ima RS sklenjeno mednarodno pogodbo v zvezi z izmenjavo ali s posredovanjem tajnih podatkov (člen 6/2/2 ZDIJZ), ali so pripravljeni na njihovi podlagi, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v Sloveniji uporabljajo neposredno in so celo višjega pravnega ranga kot domači zakoni. Kadar slovenski organi obravnavajo zahtevo za dostop do tajnih dokumentov, ki so jih prejeli od organov EU (t. i. dokumentov občutljive narave), morajo te obravnavati v skladu s predpisi EU, ki med drugim za njihovo razkritje terjajo privolitev tistega, ki jih je ustvaril (člen 9 Uredbe EU).
71Tajni dokumenti morajo postati dostopni javnosti, ko (a) varstvo podatkom poteče v skladu s prvotno določitvijo njihove tajnosti, (b) podatki v njih ne izpolnjujejo več zakonskih pogojev za določitev tajnosti in jih organi sami deklasificirajo, (c) s potekom časa, ki je določen za arhivsko gradivo in arhive, ali (d) ko je določena stopnja tajnosti umaknjena na zahtevo posameznika, ker so bili podatki v dokumentu opredeljeni kot tajni v nasprotju z zakonom (člen 18 ZTP ter člena 6/4 in 21/3 ZDIJZ). Splošno sprejeto je tudi, da informacija ne more biti več varovana kot tajna, ko je enkrat postala del »javne domene«, četudi je bila razkrita nepooblaščeno. Država namreč izgubi vsakršen interes za varstvo potem, ko je informacija postala dostopna vsaj delu javnosti. Tako je ESČP v sodbi Observer in Guardian proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 11. 1991, serija A, št. 216, in Sunday Times II proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 11. 1991, serija A, št. 217, ugotovilo, da prepoved objave knjige upokojenega agenta angleške obveščevalne službe in njenih izvlečkov v medijih ni bila več upravičena iz razloga zaščite britanske nacionalne varnosti po tem, ko je knjiga izšla v ZDA in v Avstraliji ter so jo mnogi posamezniki prinesli v Veliko Britanijo. Iz enakih razlogov je ESČP odločilo, da nizozemska nacionalna varnost ne more upravičevati prepovedi nadaljnje distribucije časopisa in objavljanja razkritega poročila o dejavnostih notranje varnostne službe, potem ko je to enkrat postalo dostopno javnosti (sodba ESČP, Vereiniging Weekblad Bluf! proti. Nizozemski z dne 9. 2. 1995, serija A, št. 306-A).
[1] S tem se slovenska ureditev razlikuje od ureditve EU, ki tajne podatke najvišjih treh stopenj zaupnosti dejansko izvzema iz splošnega pravnega režima dostopa in določa, da se lahko razkrijejo le s soglasjem avtorja (člen 9 Uredbe EU). Več o praktičnih problemih uporabe procesnih določb ZDIJZ za tajne podatke, o pooblaščenih osebah, objavljanju tajnih podatkov v katalogu informacij javnega značaja in na svetovnem spletu glej Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 245 in nasl.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.