Strateški nadzor komunikacij in 37. člen
Goran Klemenčič, 2011
59ZSOVA v 21. členu opredeljuje posebno obliko pridobivanja podatkov, t. i. spremljanje mednarodnega sistema zvez. Ukrep z odredbo dovoli direktor SOVE, edina zakonska omejitev pa je, da se ukrep ne sme nanašati na določljiv priključek telekomunikacijskega sredstva ali na določenega uporabnika tega priključka na območju RS. Omenjena oblika pridobivanja podatkov je značilna za delovanje obveščevalnih služb – t. i. strateški nadzor telekomunikacij –, kjer naj ne bi šlo za nadzor nad določeno osebo ali priključkom, temveč za zajemanje in analizo množice oziroma vnaprej neopredeljenega števila komunikacij, vendar zgolj preko sistema mednarodnih zvez.
60Omenjena določba je postala v splošni in strokovni javnosti izpostavljena predvsem v letih 2007–2008. S tem v zvezi je predsednik VS RS podal zahtevo za oceno ustavnosti, enako zahtevo pa je na US vložil tudi Informacijski pooblaščenec. US se je – presenetljivo –vsebinskemu odločanju o zadevi izognilo (glej U-I-216/07 in U-I-45/08, v katerih je US zavrglo tako zahtevo predsednika VS kot informacijske pooblaščenke).
61Na tem mestu ni primerno niti ni mogoče podati celovite analize ureditve spremljanja mednarodnih sistemov zvez z vidika ustavne skladnosti, z gotovostjo ni mogoče vedeti niti, v kakšnem obsegu se – izjemno nedoločno opredeljen – ukrep v praksi izvaja. Omenjena zakonska ureditev je lahko problematična tako z vidika 2., 15. kot 38. člena. Poseben problem pa se kaže v njeni skladnosti s 37. členom: (1) poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti v zakonu ni vnaprej določen tako, da bi omogočal jasne in preverljive razmere, okoliščine in razloge, pod katerimi bi bil ta poseg dopusten; (2) niso navedene tiste diferencirane okoliščine, ki bi varnost države podrobneje specificirale; (3) ni določeno, v kakšnih razmerah in na kakšen način se ta poseg lahko opravi; (4) iz določbe ne izhaja zahteva po potrebnih časovnih omejitvah tega posega, ki bi se lahko razlikovale glede na različnost okoliščin; (5) za posege v pravico določljivega posameznika (državljana RS ali tujca), četudi se nahaja oz. uporablja priključek izven območja RS, se v očitnem nasprotju s 37. členom ne zahteva predhodno dovoljenje v obliki sodne odločbe; (6) ni navedenih razlogov, ki bi omogočali preizkus, ali je bil poseg dopusten, ker je bil nujen, potreben in primeren za varnost države.
V času sklepne redakcije dela tega komentarja ostaja 21. člen ZSOVA nespremenjen.
Literatura k členu:
Agre/Roienberg (ed.), Technologv and Privacv, The New Landscape, The MIT Press, Cambridge 1998;
Burkell, ‘Deciding for Ourselves: Some Thoughts on the Psychology of Assessing Reasonable Expectations of Privacy’, Canadian Journal of Criminology & Criminal Justice 50 (3) 2008;
DeCew, In pursuit of Privacv – Law, Ethic and the Rise of Technologv, Corncll Universitv Press 1997;
Jenull, Preiskovanje komunikacijske zasebnosti, PP 10/15, 2009;
Jordan, Decrypting the Fourth Amendment: Warrantless NSA Surveillance and the Enhanced Expectation of Privacy Provided by Encrypted Voice over Internet Protocol, Boston College Law Review, maj 2006;
Kovačič, Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, FDV 2006;
Makarovi, Ustavno varstvo zasebnosti komunikacijskih naprav v inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, Zbornik 6. dnevov prekrškovnega prava, GV 2011;
Podpečan, Veliki brat je v vaši pisarni, PP 19, 2007;
Schoeman, Privacv and Social Freedom, Cambridge Universitv Press, 1992;
Solove, Reconstructing Electronic Surveillance Law, George Washington Law Review 72, 2004;
Solove, Understanding Privacy, Harvard University Press, 2008;
Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS , PP 10, 2003;
Trechsel, Human Rights in Criminal Proceedings, Oxford University Press 2006;
Vuksanović, Nekateri aktualni problemi komunikacijske zasebnosti, Nadzor telekomunikacij, PP, 26/33;
Zalar, A.: (Tele)komunikacijska zasebnost v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, PP 14, 2000;
Zupančič B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000;
Žirovnik, (Ne)potrebnost stranskih žrtev pri zakonitih posegih v (tele)komunikacijsko zasebnost, PP 23, 2010.