Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

35OdlUS III, 101, U-I-49/94 z dne 6. 10. 1994: US je v postopku za preizkus pobude za oceno ustavnosti 11. člena ter 1., 2., 3. in 5. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD to s sklepom zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim zavzelo stališče: “Gospodarska pobuda je svobodna; zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij; gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (74. člen). V skladu s tem ustavnim načelom ZGD v 5. odst. 1. člena določa, da lahko vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba ustanovi družbo, to je pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Družba se šteje kot gospodarska družba samo, če je organizirana v eni od pravno-organizacijskih oblik, ki jih določa zakon (numerus clausus, 3. odst. 1. člena ZGD). Določanje pogojev za ustanovitev gospodarske družbe ne pomeni poseganja v svobodo gospodarske pobude in tudi ne omejevanja pravice vsakogar, da tako družbo ustanovi. Na podlagi 74. člena se z zakonom predpišejo oblike gospodarskih organizacij in pogoji za njihovo ustanavljanje. Z zakonom urejena tipologija gospodarskih subjektov je nujna za pravno ureditev trga ter za odvijanje pravnega prometa in s tem za pravno varnost. Zakon lahko predpiše tudi nove tipe gospodarskih organizacij in pri tem postavi zahteve in roke za prilagoditev obstoječih gospodarskih subjektov novi zakonodaji ter v končni posledici tudi likvidacijo tistih pravnih oseb, ki svoje organiziranosti v določenem roku ne bi prilagodile novi ureditvi oziroma novi organiziranosti gospodarskih organizacij.” (OdlUS III, 101, s. 484). US je opozorilo tudi na določbo 585. člena ZGD, ki določa, da obstoječe družbe sprejmejo sklepe, ki so potrebni za uskladitev po ZGD, po obstoječih aktih. Uskladitev z novimi zakonskimi pogoji ter v končni posledici morebitna likvidacija gospodarske organizacije tako ni izpeljana z ZGD, ampak je prepuščena odločitvi obstoječih gospodarskih subjektov. US je tudi pojasnilo, da ZGD ne določa svoje veljavnosti za nazaj, niti kot celota niti v posameznih določbah. Zakon tudi ni posegel v kapitalsko ali upravljalsko strukturo obstoječih podjetij, zahteva le (za naprej) uskladitev z njegovimi kogentnimi določbami. Hkrati je US tudi ocenilo, da z izpodbijanimi določbami ZGD ne posega v lastninsko pravico obstoječih družb z omejeno odgovornostjo niti njihovih ustanoviteljev oziroma družbenikov, prav tako z njimi ni prizadeto načelo zaupanja v pravo.

36OdlUS VI, 32, U-I-383/96, Ur. l. 17/97, tč. 3 in 4: V navedeni zadevi je US zavrnilo pobudo za presojo določbe 4. člena Zakona o sodnem registru in določb Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register, v delu, ki določa, da morajo gospodarske družbe s predlogom za vpis dejavnosti v sodni register navesti tudi ustrezne šifre in imena podrazreda Standardne klasifikacije dejavnosti. Pri tem je pojasnilo (tč. 3): “Utemeljene so pobudnikove navedbe, da dejavnosti gospodarskih družb ni mogoče opredeljevati tradicionalno in le s taksativno naštetimi dejavnostmi. Na tak način opredeljena dejavnost bi gospodarskim subjektom omejila možnosti za izvajanje netipičnih dejavnosti, ki jih pogojuje hiter razvoj tehnike, tehnologije in drugih ved, ki vplivajo na razvoj podjetništva. S pomočjo zakonodajne tehnike mora zakonodajalec gospodarskim subjektom omogočiti široko svobodo in samostojnost pri njihovem podjetniškem delovanju. Možnost opredelitve dejavnosti gospodarskih subjektov mora zakonodajalec urediti tako, da ne ovira njihove gospodarske pobude. Svobodno gospodarsko pobudo bi lahko zakonodajalec omejil le izjemoma, ko bi to bilo nujno potrebno zaradi varovanja javnih koristi in le v takem obsegu, ki bi bil za učinkovito varstvo neobhodno potreben.” Glede izpodbijane ureditve pa je US ocenilo, da je namenjena le hitri in enostavni obdelavi statističnih podatkov o dejavnosti, ne pa opredeljevanju same dejavnosti gospodarskih subjektov, in je primerljiva z drugimi državami. Tak namen standardne klasifikacije ne predstavlja omejevanja ustavne pravice iz 74. člena. Namen zakonodajalca, da omogoči zbiranje podatkov o dejavnosti gospodarskih subjektov, potrebnih za analizo stanja in usmerjanje gospodarskega razvoja ter za primerjavo z drugimi državami pa je utemeljen z javno koristjo in ni v nasprotju s 74. členom.

37OdlUS X, 43, U-I-137/97, Ur. l. 28/2001: Pobudnice s statusom javnega zavoda so izpodbijale Zakon o graditvi objektov – ZGO, ker naj bi jim ta v nasprotju s 74. členom onemogočil opravljanje dejavnosti. ZGO je namreč na novo določil, da lahko dejavnost projektiranja in revizije načrtov gradbenih konstrukcij opravljajo le gospodarske družbe in samostojni podjetniki. V tej zadevi je tako šlo za vprašanje, v kolikšni meri uživajo ustavno pravico svobodne gospodarske pobude tudi negospodarski subjekti in v tem okviru zlasti za vprašanje, ali pomeni omejevanje opravljanja gospodarske dejavnosti negospodarskim subjektom poseg v to pravico, in, če je odgovor pritrdilen, ali je tak poseg dopusten. US je v tej zadevi zavzelo stališče (tč. 9): ” Z zakonom, izdanim na podlagi 2. odst. 74. člena, se predpisuje način uresničevanja ustavne pravice iz 1. odst. tega člena (2. odst. 15. člena). Zato ta ureditev sploh ne predstavlja posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 1. odst. 74. člena, ki bi ga bilo treba presojati na podlagi 3. odst. 15. člena. Prvi stavek 2. odst. 74. člena je treba razumeti v tem smislu, da pri določanju pogojev ne gre le za določanje formalnih in materialnih pogojev za ustanovitev gospodarskih organizacij (za določanje finančnih, tehničnih, delovnovarstvenih, sanitarno-higienskih, ekoloških in drugih pogojev), temveč tudi za določanje pravno-organizacijskih oblik za opravljanje gospodarskih dejavnosti ter za temeljne značilnosti teh oblik. Izhodišče ustavne ureditve je torej v načelu, naj bi gospodarsko dejavnost opravljale predvsem gospodarske organizacije, zakon pa naj bi predpisal njihove oblike. Na področju statusnega organiziranja je torej bistvo svobodne gospodarske pobude v pravilu, da se z zakonom določijo pravno-organizacijske oblike gospodarskih subjektov in da lahko vse fizične in pravne osebe (seveda v skladu z zakonom, ki upoštevajo specifičnosti posameznih subjektov in področij) za opravljanje gospodarske dejavnosti uporabijo katero izmed predvidenih organizacijskih oblik. Oblike gospodarskih subjektov ureja predvsem ZGD, posamezne vrste gospodarskih subjektov pa lahko urejajo tudi drugi zakoni, kot je na primer Zakon o zadrugah – ZZad (Ur. l. 13/92 in nasl.). Na podlagi določbe 2. odst. 74. člena je mogoče s posebnim zakonom dovoliti opravljanje gospodarske dejavnosti tudi drugim subjektom, ne le gospodarskim. V kakšnem obsegu in pod katerimi pogoji bo zakonodajalec negospodarskim subjektom dopustil opravljanje posameznih gospodarskih dejavnosti, pa je odvisno od posebnosti posameznih dejavnosti in subjektov, ki naj bi jo opravljali.” V nadaljevanju pa je še dodalo, da so negospodarski subjekti zato lahko nosilci svobodne gospodarske pobude, kadar jim zakon dovoli opravljanje posameznih gospodarskih dejavnosti, in v obsegu, v kakršnem jim to dovoli, kar pa ne pomeni, da se lahko že pri zakonskih opredelitvah, ki predpisujejo organizacijske oblike za opravljanje posameznih gospodarskih dejavnosti, sklicujejo na kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena, če jim zakonodajalec opravljanja posameznih gospodarskih dejavnosti posebej ne dovoli (tč. 13).

38V tej zadevi je dala sodnica Wedam – Lukić odklonilno LM. Ocenila je namreč, da v konkretnem primeru ne gre za predpis v smislu 1. odst. 74. člena. Opozorila je tudi na veljavno ureditev ZZad, po kateri zavod pod določenimi pogoji opravlja gospodarsko dejavnost – v tem obsegu mu je torej priznal status gospodarskega subjekta. V konkretnem primeru je šlo za dejavnost, ki jo pobudnice glede na določbo 18. člena ZZad smejo opravljati, za dejavnost projektiranja pa so bile tudi registrirane. Zato bi bilo treba po njenem mnenju pri presoji pobudnice obravnavati enako kot druge subjekte, ki opravljajo to dejavnost. US pa je ob presojanju pogojev za opravljanje dejavnosti že večkrat odločilo, da zakonodajalčeva pravica ni absolutna in neomejena, omejitve pa so dopustne le v splošnem interesu. Poudarja, da tudi pravica zakonodajalca po 2. odst. 4. člena ZGD ne more biti absolutna in neomejena.Tudi omejevanje opravljanja določenih gospodarskih poslov na določene gospodarske subjekte bi moralo temeljiti bodisi na javnem interesu ali pa morajo biti razlog za omejevanje posebne zahteve za opravljanje take dejavnosti, ki jih lahko izpolnijo le določeni gospodarski subjekti, drugi pa jim prav zaradi svoje organizacijske oblike ne morejo zadostiti. Pri tem bi se bilo treba najprej opredeliti do vprašanja, ali takšne omejitev presojati po 3. odst. 15. člena ali po 2. odst. 14. člena.