Miro Cerar, 2011

11 1. odst. 3. a člena določa, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo DZ ratificira z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic le na takšne mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države ter vstopi le v takšne obrambne zveze, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Slovenija torej lahko na navedeni način prenaša del svoje državne suverenosti oziroma vstopa v obrambne zveze, pri čemer pa se kot pogoj za to postavljajo vrednote, ki so položene že tudi v temelje naše ustavne ureditve. Te vrednote imajo naravo nekakšnih »varovalk«, na katere bi se lahko Slovenija konkretno sklicevala predvsem v primeru, ko bi mednarodna organizacija ali obrambna zveza iz 1. odst. 3. a člena v svojih temeljih odstopila od navedenih vrednot, pri čemer bi naši najvišji državni organi (v končni instanci US) lahko takrat tudi zavrnili uporabo določenih pravnih aktov oziroma odločitev takšnih integracij, v skrajnem primeru pa bi zaradi takšnih odstopanj lahko Slovenija sprejela celo odločitev o izstopu iz mednarodne integracije. Seveda pa navedena »varovalka« nima takšne intenzitete oziroma moči, da bi bilo na njeni podlagi npr. mogoče zavračati uporabo posameznih aktov ali določb primarne ali sekundarne zakonodaje EU, ki bi bila v nasprotju z našo Ustavo, kajti vse dokler bo EU ali druga mednarodna organizacija, na katero bo Slovenija prenesla del suverenosti, kot celota pretežno oziroma v bistvenem delu temeljila na zgoraj navedenih vrednotah, bodo slovenski državni organi in drugi subjekti v Sloveniji, v skladu s 3. odst. 3. a člena, morali dosledno spoštovati pravni red takšne organizacije.

12Ob tem je treba tudi poudariti, da je bil v ustavodajnem postopku vrstni red navedenih ustavnih vrednot posebej skrbno določen. Dejstvo, da je v tem okviru človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam namenjeno prvo mesto, izraža sodobno slovensko demokratično in pravno zavest o vrednosti posameznika in o nujnosti varstva njegovih temeljnih (individualnih in kolektivnih) dobrin. Ker pa človekove pravice v družbeni stvarnosti niso dejansko zagotovljene in uresničljive izven temeljnega konteksta demokracije in pravne države, je treba vse tri kategorije v ustavnem besedilu razumeti kot prirejene oziroma načelno enakovredne, ter upoštevati, da gre pri tem tudi za temeljna ustavnopravna načela (glej 2., 3. in 5. člen), ki so že po svoji naravi vedno tudi programska ter uresničljiva le v medsebojnem razmerju, v katerem se sicer v osnovi podpirajo, v določeni meri pa drugo drugemu postavljajo tudi ustrezne omejitve.