Tone Jerovšek, 2002

19Značilnost spora polne jurisdikcije je polno pooblastilo sodišču, da presodi zakonitost upravnega akta. Če ga zaradi nezakonitosti odpravi ali spremeni, odloči meritorno tudi o sami pravici. ZUS daje tako pooblastilo sodišču na način, ki je določen v 2. členu ZUS: “V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.” Takšno pooblastilo ima sodišče v 61. členu zakona, kjer je določeno, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča, v naslednjih primerih:

• če tako določi poseben zakon za posamezno upravno zadevo (1. odst. 2. člena);
• če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje (1. točka 1. odst. 61. člena ZUS);
• če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu prizadel tožniku težko popravljivo škodo (2. točka 1. odst. 61. člena ZUS);
• če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki zadevajo postopek (3. točka 1. odst. 61. člena ZUS);
• če pristojni organ ne izda v tridesetih dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno (2. odst. 61. člena ZUS).

20Značilnost spora polne jurisdikcije je zadržano ravnanje sodišča pri odločanju za meritorno odločanje, zaradi že razloženega poseganja v izvršilno vejo oblasti. ZUS za tako razlago daje dovolj omejitvenih napotil. V 61. členu dovoljuje odločanje o sami stvari in pri tem govori o omejitvah kot so: “če narava stvari to dopušča”, “če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago”, “če bi nov postopek pri pristojnem organu prizadel tožniku težko popravljivo škodo”, “če upravni organ po odpravi njegovega akta ne izda novega akta”, “če organ pri izdaji novega akta ravna v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča”. Sodišče pri odločanju seveda ni vezano na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem ali drugem postopku, ker ga lahko samo ugotavlja na glavni obravnavi, vendarle pa bi tak postopek vzel sodišču preveč časa. Zato bo sodišče dejansko stanje praviloma ugotavljalo le toliko, kolikor je potrebno za ugotovitev zakonitosti akta, izjemoma pa v celoti, če bo po odpravi akta odločilo meritorno.

21Spor polne jurisdikcije je podan tudi tedaj, ko tožnik s tožbo zahteva:

• da se mu vrnejo vzete stvari (npr. nezakonit odvzem ali zaseg motornega vozila);
• da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

22Upravni spor tu predstavlja meritorno odločanje o praviloma stranskih posledicah upravnega akta, ki je bil napaden v upravnem sporu, razen če so bile z izdanim dokončnim upravnim aktom odvzete stvari in odločanje o njegovi nezakonitosti že pomeni odločanje o vrnitvi stvari. Če pa je odvzem stvari stranska posledica upravnega akta, je možno, da bo sodišče odločilo glede glavne stvari le o zakonitosti in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, glede nezakonitega odvzema stvari, ki temelji na nezakoniti odločitvi o glavni stvari, pa bo lahko odločilo meritorno, da se vrnejo stvari trajno ali do pravnomočne odločitve.

23Nedvomno mora torej prav zaradi 3. odst. 120. člena in predvsem zaradi 1. odst. 23. člena v določenih primerih sodno odločanje nadomestiti upravno odločanje – to pa je v tistih primerih, ko bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, ker na primer zaradi nedelovanja uprave ali iz drugih utemeljenih razlogov posameznik sploh ne bi mogel, ali vsaj ne učinkovito, uveljavljati svojih pravic oziroma varovati svojih pravnih koristi. Tudi ureditev v ZUS izhaja iz tega, da je upravni spor o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi organi državne uprave, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, odločajo o pravicah (1. in 2. odst. 1. člena ZUS). V primerih, ki jih zakon določa (2., 61., 62., 63. in 65. člen ZUS), odloči sodišče o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe (OdlUS, 140, U-I-146/98, Ur. l. 51/98).