Andrej Graselli, 2002

1Ta člen je določba, ki naj zagotovi spoštovanje mednarodnopravnih obveznosti države. Daje splošnoveljavnim načelom mednarodnega prava in mednarodnim pogodbam, ki obvezujejo Slovenijo, v notranjepravnem redu primat nad zakoni in drugimi predpisi in določa, da se v državi ratificirane in objavljene pogodbe uporabljajo neposredno. Prioriteta splošnoveljavnih načel mednarodnega prava in mednarodnih pogodb velja samo v razmerju do zakonov in drugih notranjepravnih predpisov, ne pa v razmerju do Ustave. Ustava je hierarhično najvišji akt slovenskega pravnega reda, ki je kot takšen od mednarodnopravnega reda različen sistem.

2Z vidika ustavnosti in zakonitosti ureja vprašanje usklajenosti zakonskih in podzakonskih aktov s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami 2. odst. 153. člena. Ker daje ta prioriteto nasproti zakonu samo tistim mednarodnim pogodbam, ki jih je ratificiral DZ, se je potrebno v postopku sklepanja pogodbe tudi s tega vidika odločiti, ali bosta ratificirala mednarodno pogodbo DZ ali Vlada. Država namreč po mednarodnem pravu odgovarja za spoštovanje sklenjene mednarodne pogodbe neodvisno od tega, kateri organ ter s kakšnim pravnim aktom jo je ratificiral.

3V smislu primata mednarodnega prava daje dodatno varstvo glede pravic in svoboščin, kot jih urejajo za Slovenijo veljavne mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, 5. odst. 15. člena, v skladu s katerim pravic, ki so priznane s temi pogodbami in so z aktom o ratifikaciji in njegovo objavo postale del slovenskega pravnega reda, ni možno omejevati zaradi njihovega domnevnega nasprotja z Ustavo.

4Pojem “splošnoveljavna načela mednarodnega prava” je širok in zajema predvsem pravila mednarodnega običajnega prava in splošna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. V Statutu Meddržavnega sodišča sta ta vira mednarodnega prava navedena v podtočkah b in c 1. odst. 38. člena. Ni pomembno, ali neko pravilo sodi v okvir mednarodnega običajnega prava ali splošnih pravnih načel civiliziranih narodov, bistveno pa je, da pravilo priznava prepričljiva večina držav v svetu, med katerimi morajo biti tudi pristojne države, ter da so države, ki priznavajo takšno pravilo, iz različnih delov sveta. Splošnoveljavna načela mednarodnega prava v veliki meri niso zapisana, zlasti mednarodno običajno pravo, večinoma pa tudi zavezujejo države in njihove organe in samo v manjšem delu ustvarjajo neposredne pravice in obveznosti za posameznike. Kodificirana so v nekaterih mednarodnih pogodbah, med katerimi so zlasti ženevske konvencije o pravu morja ter delno nova konvencija o pravu morja iz leta 1982, Dunajski konvenciji o diplomatskih in konzularnih odnosih, paktu o človekovih pravicah in Konvenciji o odpravi vseh vrst rasne diskriminacije ter Dunajske konvencije o pogodbenem pravu – MKPP. S tistimi določbami mednarodnih pogodb, ki predstavljajo splošnoveljavna načela mednarodnega prava, mora biti slovenska zakonska in podzakonska ureditev usklajena, ne glede na to, ali je Slovenija država pogodbenica ali ne. Splošnoveljavna načela mednarodnega prava so formulirana tudi v nekaterih nepogodbenih dokumentih, predvsem v deklaracijah in resolucijah OZN (npr. Splošna Deklaracija človekovih pravic, Resolucija o suverenosti nad naravnimi viri, Listina o ekonomskih pravicah in dolžnostih držav). V nekaterih primerih so splošnoveljavna načela mednarodnega prava formulirana v dokumentih Komisije za mednarodno pravo, kot je to pri notranjepravni praksi pogosto aktualnih vprašanjih državne imunitete in odgovornosti držav.

5Mednarodne pogodbe so konvencije, pogodbe, sporazumi, protokoli, zapisniki ali drugače imenovani akti, ki jih sklenejo države med seboj ali z mednarodnimi vladnimi organizacijami in jih je v skladu z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb smatrati za mednarodne pogodbe (točka a 1. odst. 2. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb). Pojem mednarodne pogodbe določa tudi Zakon o zunanjih zadevah – ZZZ-1. Slovenijo obvezujejo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila sama ali prevzela na temelju mednarodnopravne sukcesije (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine). Načine, kako država izrazi svoje soglasje, da jo veže mednarodna pogodba, ter njeno veljavnost med državami pogodbenicami določa mednarodno pravo. Notranjepravna ratifikacija ima mednarodnopravne posledice šele, ko je na ustrezen način sporočena drugi pogodbenici ali depozitarju. Evidenco mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, vodi Ministrstvo za zunanje zadeve. Mednarodna pogodba mora biti po zakonu v Sloveniji objavljena v uradnem listu prej, kot začne veljati v odnosu na druge pogodbenice. Če začne mednarodna pogodba mednarodnopravno veljati prej, kot je objavljena, se ne uporablja neposredno in Slovenija mednarodnopravno odgovarja za morebitne škodljive posledice, ki zaradi tega nastajajo za druge pogodbenice. Mednarodne pogodbe, sklenjene s klavzulo o začasni uporabi, obvezujejo Slovenijo od dneva podpisa, sklenjene pa so po njihovi ratifikaciji oziroma izpolnitvi ostalih pogojev, določenih za njihovo uveljavitev.

6Deklaracije in resolucije OZN ter za države članice obvezujoči sklepi drugih mednarodnih organizacij niso mednarodne pogodbe. Resolucije Varnostnega sveta OZN, sprejete na osnovi VII. poglavja Ustanovne listine, so akti mednarodne organizacije, v katero se je Slovenija včlanila in ji priznala pravico sprejemati obvezujoče ukrepe v primeru groženj miru, kršitev miru ali dejanj agresije. Če so ti ukrepi sprejeti v skladu z Ustanovno listino, jih je šteti za obveznost iz mednarodne pogodbe, ki obvezuje Slovenijo, ter kot takšni obvezujejo državo (Resolucija 827/1993 o ustanovitvi mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo). Podobno velja za sklepe nekaterih specializiranih mednarodnih organizacij, ki postanejo za državo članico obvezni, če v določenem roku ne ugovarja.

7Notranjepravna ureditev, ki ni ustavnega ranga, mora biti v skladu tako s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava, kot z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. V primeru nasprotujočih si pravil mednarodnega prava imajo prednost kogentne določbe mednarodnega prava (52., 53. in 64. člen Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb) ter obveznosti po Ustanovni listini Združenih narodov (103. člen Ustanovne listine). Praktičen pomen ima vprašanje prioritete pravil mednarodnega prava v primeru ukrepov OZN proti določeni državi, katerih izvajanje je v nasprotju z mednarodno pogodbo, sklenjeno z državo, proti kateri so bili ukrepi sprejeti.

8Z ratifikacijo in objavo mednarodne pogodbe postanejo del notranjepravnega reda in se uporabljajo neposredno. To pomeni, da zadostuje pravni akt o ratifikaciji (zakon ali uredba), katerega del je integralno besedilo mednarodne pogodbe, in ni potrebno preliti vsebine pogodbenih določb v zakone in druge predpise. Seveda je potrebno upoštevati, da je samo del mednarodnih pogodb formuliran tako, da so njihove določbe neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov (self executing), sicer pa zavezujejo k določenemu ravnanju države oziroma vsebujejo splošne določbe. Zato je pred ratifikacijo, ne glede na načelo neposredne uporabe, treba preveriti, ali je za popolno uresničevanje mednarodne pogodbe treba sprejeti nove ali spremeniti veljavne notranjepravne predpise. Akti pristojnih organov Evropske unije niso mednarodne pogodbe, pač pa za države članice obvezujoče odločitve mednarodne organizacije, na katero so prenesle del svoje suverenosti. Dokler Slovenija ni država članica, lahko obveznost harmonizacije notranjepravne ureditve s temi akti zanjo predstavlja obveznost, sprejeto z dogovori, sklenjenimi na osnovi Evropskega sporazuma o pridružitvi – ESP.

9Poleg ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb se neposredno uporabljajo tudi druga pravila mednarodnega prava. Gre predvsem za primere, ko zakonodajalec ne oblikuje določbe notranjepravnega predpisa z določenega področja, upoštevaje mednarodnopravno ureditev (kot je to npr. storil v členih 373–391 KZ), pač pa enostavno odredi uporabo pravil mednarodnega prava (124. in 141. člen ZKP, 5. odst. 124. člena KZ, 24. člen ZUP, 28. člen ZPP). Prvi odst. 3. člena ZS dopušča tudi razlago, da so splošna načela mednarodnega prava del notranjega prava vedno, če niso v nasprotju z Ustavo (Vrhovno sodišče II Ips 55/98).

10Sodišča in upravni organi sami ugotavljajo vsebino mednarodnega prava, če ga uporabljajo neposredno. V primeru dvoma o obstoju pravila mednarodnega prava ali o pravicah in obveznostih, izhajajočih iz njega, ni tako, kot v nekaterih sistemih (100. člen Ustave ZR Nemčije, 177. člen Pogodbe o Evropski skupnosti) odločitev o tem pridržana določenemu organu. V kazenskem in upravnem postopku je predvideno, da pojasnila o obstoju in obsegu imunitetne pravice daje Ministrstvo za zunanje zadeve.

11Sodišča ugotavljajo mednarodno pravo, tako pogodbeno kot običajno, po pravilih mednarodnega prava. Za ugotovitev relevantnega pravila mednarodnega prava upoštevajo vire iz 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča, vključno s sodnimi odločbami in stališči priznanih mednarodnopravnih strokovnjakov. Mednarodne pogodbe interpretirajo po pravilih, ki jih vsebuje Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (OdlUS VII, 173, U-I-128/98 z dne 23. 9. 1999). Glede na temeljni pomen, ki ga ima EKČP v združeni Evropi, se zaradi harmonizacije slovenske ureditve z ureditvijo po konvenciji sodišča pogosto pri kočljivih vprašanjih interpretacije notranjepravne ureditve sklicujejo na to konvencijo in na prakso ESČP.