Splošno
Franc Grad, 2011
53Članstvo v Evropski uniji (EU) ne prinaša samo omejitve suverenosti države članice in njene podreditve evropskemu pravnemu redu, temveč povzroča pomembne spremembe v njeni notranji ustavni strukturi in načinu delovanja državne organizacije, zlasti pa spreminja položaj in vlogo zakonodajnega telesa države.
54Organizacija oblasti v članicah EU temelji na bolj ali manj dosledno izvedenem načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. Večina članic ima državno oblast organizirano po načelih parlamentarnega sistema. Ne glede na ustavni položaj parlamenta v sistemu organizacije državne oblasti v posamezni državi, pa je gotovo, da članstvo v EU spreminja razmerja med temeljnimi organi državne oblasti v državi in s tem tudi položaj parlamenta. Parlament je na slabšem že zato, ker EU v okviru svojih pristojnosti ureja veliko zadev, ki bi bile sicer v pristojnosti suverene države, kar pomeni, da državi članici preostajajo samo tiste zadeve, ki jih ne urejajo organi EU.
55V državni organizaciji pa članstvo v EU spreminja razmerje med zakonodajno in izvršilno oblastjo v korist slednje. Posledica sodelovanja pri odločanju v organih EU je pomembna omejitev položaja in funkcij parlamenta, po drugi strani pa vladi prinaša bistveno močnejši položaj, kot ga ima v državi.
56Temeljne odločitve EU, ki so ustavnega pomena, se sicer sprejemajo v obliki mednarodnih sporazumov, pri katerih je pravilo, da jih sklepajo izvršilni organi, parlamenti pa jih le dokončno potrdijo (ratificirajo). To pomeni, da ne morejo vplivati na njihovo vsebino, temveč jih lahko samo potrdijo ali zavrnejo. Vsebinske odločitve zakonodajnega pomena v EU pa sprejemata praviloma skupaj Evropski parlament in Svet, v slednjem pa odločajo predstavniki izvršilnih organov držav članic. Te odločitve v skladu s pristojnostmi institucij oziroma organov EU določajo ureditev na mnogih področjih, ki bi bila sicer v pristojnosti parlamenta suverene države. Država članica ima na sprejemanje teh odločitev vpliv preko Sveta EU ter preko Evropskega parlamenta, v katerem so predstavniki ljudstev EU.
57Država članica torej lahko vpliva na sprejemanje teh odločitev le preko drugih organov, ne pa preko svojega parlamenta kot predstavniškega in zakonodajnega telesa, ki je tako povsem izločen iz institucionaliziranega postopka odločanja v EU. Z vidika temeljne funkcije parlamenta, se pravi zakonodajne funkcije, to pomeni, da parlament nima več odločilnega vpliva na sprejemanje odločitev, ki so temeljnega pomena za državo (in za državljane), kar ima pomembne posledice za temelje sodobne demokratične države, zlasti pa za načelo demokratičnega nadzora nad delovanjem državne oblasti in za načelo delitve oblasti. Zato je bilo nujno treba nekako zagotoviti, da ima parlament glede takega odločanja bistveno večji vpliv na delo vlade, kot je bilo to običajno v parlamentarnem sistemu. To pa močno posega v položaj parlamenta in vlade ter v delu, ki se nanaša na sodelovanje vlade v procesu odločanja v organih EU, bistveno spreminja njuno razmerje.
58Okrepitev položaja in vloge parlamentov držav članic v procesu odločanja v EU naj bi tudi okrepila vpliv ljudstev držav članic na delovanje EU prek njihovih neposredno izvoljenih predstavniških teles, kar naj bi bilo eno od pomembnih sredstev za zmanjševanje demokratičnega primanjkljaja v delovanju organov EU. Pri tem je posebej pomemben vpliv parlamenta države članice na delovanje vlade v Svetu. Slednji je sestavljen iz predstavnikov državnih vlad, parlamenti držav članic lahko na njegovo delo vplivajo le posredno prek uveljavljanja odgovornosti vladnih predstavnikov in dajanja usmeritev za njihovo delo. Parlament države članice namreč lahko usmerja delo vlade v Svetu, in sicer preko navodil, smernic, stališč in drugih odločitev, ne glede na to, ali je ta zaveza za vlado pravno zavezujoča ali ne.
59Sodelovanje parlamentov v evropskih zadevah je v državah članicah EU različno urejeno. Plenarno obravnavanje evropskih zadev je zaradi preobsežnega in prehitrega zakonodajnega delovanja Sveta nemogoče in nesmiselno, zato so države članice v ta namen večinoma uvedle posebna delovna telesa, ki se ukvarjajo s spremljanjem evropske problematike in dajejo vladam ustrezne usmeritve. Vlade pa so praviloma dolžne sproti obveščati parlamente o dogajanju v Svetu. Na drugi strani pa so tudi organi EU dolžni obveščati nacionalne parlamente v skladu s pravnim redom EU.