Renata Zagradišnik, 2011

17V novejši ustavnosodni presoji se je izostrilo stališče, da je zakonsko določanje pogojev za ustanavljanje gospodarskih subjektov del zakonskega določanja izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude (drugi odstavek 15. člena). S tem seveda ni izključeno, da lahko tudi pogoj za ustanavljanje gospodarskih subjektov preraste v poseg. Tako v primeru, ko US ugotovi, da gre za pogoj za ustanavljanje in ne za poseg v ustavno pravico, US izpodbijano ureditev presoja le na podlagi testa razumnosti. V starejši ustavnosodni presoji (pred oktobrom 2005) se je US v takih primerih ustavilo že pri ugotovitvi, da neka ureditev pomeni pogoj za ustanovitev gospodarskega subjekta, ne da bi opravilo kakršen koli test. Tako gre tako v primeru pogojev za ustanavljanje kot v primeru pogojev za opravljanje dejavnosti naprej za vprašanje, ali gre za način izvrševanja pravice ali pa je to že preraslo v poseg, in glede na odgovor na to vprašanje se opravi ustrezna presoja izpodbijane ureditve.

18Vprašanje, ki ostaja odprto, je, kakšen je pravzaprav test razumnosti oziroma kaj je tisto, kar obsega test razumnosti, ko gre za svobodno gospodarsko pobudo. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je mogoče razumeti test razumnosti preveč v smislu »nesmiselne, nespametne ureditve«, medtem ko bi bilo treba po mojem mnenju pojem »nerazumne ureditve« razumeti v smislu »nestvarne«, torej s predmetom zakonskega urejanja nepovezane ali »stvari tuje« ureditve. K razjasnitvi tega vprašanja ne pripomorejo (sicer starejša) stališča US, da mora zakonodajalec pri zakonskem urejanju načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude zasledovati upravičene cilje, ki so v javnem interesu, uporabljeni ukrepi pa morajo biti v razumni zvezi s temi cilji (OdlUS XI, 44, U-I-288/00, Ur. l. 32/02 in OdlUS XIV, 73, U-I-293/04, Ur. l. 93/05). Razumnost naj bi torej obstajala kot zveza med ukrepom in ciljem, ne pa med ukrepom in predmetom urejanja. Na prvi pogled se zdi vprašanje vsebine testa razumnosti morda nepomembno, vendar lahko kot končna posledica pomeni razliko v strogosti testa. Če je neka ureditev razumna tako, da je smiselna oziroma ni nesmiselna, še ni nujno, da je njen smisel v neki razumni zvezi s predmetom urejanja. Če bi pristali na test razumnosti kot test stvarne povezanosti ukrepa s predmetom urejanja, bi se test razumnosti približal tistemu, ki ga US opravi, ko presoja, ali je imel zakonodajalec razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog, ki je narekoval, da je enake položaje uredil različno oziroma različne enako (drugi odstavek 14. člena). Ni izključeno, da se ne bo test razumnosti prek ustavnosodne presoje razvil prav v to smer. Kot argument lahko navedemo stališče US, ki se sicer ne nanaša na način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, temveč pravice do združevanja: »Zakonsko ureditev, ki pomeni le določitev načina uresničevanja človekovih pravic, US presoja zadržano, in sicer le z vidika razumnosti (test razumnosti). Ker pa je v tem primeru glavni očitek pobudnic, da zakonska ureditev neupravičeno razlikuje med zadrugami ter gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki, se test razumnosti po drugem odstavku 15. člena vsebinsko pokriva s testom razumnega in stvarno upravičenega razloga po drugem odstavku 14. člena. Da bi se izognili ponavljanja, je US presojo razumnosti zakonske ureditve opravilo v okviru presoje z vidika splošnega načela enakosti.« (U-I-155/07 z dne 9. 4. 2009, Ur. l. 32/09)

19V zvezi z načinom izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude je načelno stališče US, da ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Ustavnosodna presoja takšne ureditve pa je zato zadržana (na primer (OdlUS XIII, 65, U-I-199/02, Ur. l. 124/04; OdlUS, XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/06).