Barbara Kresal, 2011

1Pomembna novost od prve izdaje KURS je vključitev »invalidnosti« med izrecno naštete osebne okoliščine v prvi odstavek 14. člena, ki zagotavlja pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (Ustavni zakon o spremembi 14. člena, Ur. l. 69/04 z dne 24. 6. 2004, razglasitev 23. 6. 2004). Med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, je sedaj izrecno navedena tudi invalidnost. »Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o pomenu zagotavljanja enakih možnosti za invalide pomeni tudi sprememba prvega odstavka 14. člena … Invalidnost se je sicer tudi pred tem nedvomno štela za eno izmed osebnih okoliščin, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijsko obravnavanje, vendar pa daje takšen izrecen poudarek Ustave varstvu invalidov pred diskriminacijo na simbolni ravni še večji pomen …« (tako npr. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008, Ur. l. 111/08 in OdlUS XVII, 59; 21. tč.; podobno tudi druge).

2Naslednja pomembna novost, s katero je treba dopolniti  prvo izdajo KURS (glej robna št. 6 o mednarodnih dokumentih na tem področju), je sprejem Konvencije o pravicah invalidov na 61. zasedanju Generalne skupščine ZN 13. decembra 2006, ki jo je leta 2008 ratificirala Slovenija (Ur. l.. 37/08, Ur. l. – Medn. pog., št. 10/08; MKPI); Slovenija je ratificirala tudi Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov. Konvencija o pravicah invalidov iz leta 2006 je prvi celovit zavezujoč dokument o invalidih, sprejet na univerzalni mednarodni ravni, in pomeni pomemben korak v razvoju (mednarodno)pravnega varstva invalidov. Za ustavnopravno presojo zadev s tega področja je nedvomno zelo pomembna tudi zato, ker lahko pomaga napolniti (ustavnopravno jedro) sicer zelo splošno opredeljene ustavne pravice invalidov do varstva.

3Opozoriti velja tudi na leta 2000 sprejeto Direktivo 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, 2. 12. 2000, s. 16–22), ki  opredeljuje »splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja« (1. člen direktive). Direktiva prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, navodila za diskriminiranje, nadlegovanje, določa pravico do sodnega varstva in opredeljuje obrnjeno dokazno breme itd. Posebej velja opozoriti na 5. člen Direktive 2000/78 z naslovom »Razumne prilagoditve za hendikepirane osebe«: »Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi osebami.« SEU je že sprejelo nekaj odločitev, ki se nanaša na prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti v direktivi 2000/78, tako prvo v zadevi Chacón Navas (C-13/05, sodba z dne 11. 7. 2006), v kateri poudarja pomen enotne opredelitve hendikepa (invalidnosti) v okviru celotne EU, in izredno pomembno odločitev v zadevi Coleman (C-303/06, sodba z dne 17. 7. 2008), v kateri je Sodišče razvilo koncept t. i. diskriminacije zaradi povezanosti (discrimination by association): varstva pred diskriminacijo po direktivi ne uživajo le neposredno invalidi, temveč tudi osebe, ki so žrtev diskriminacije zato, ker so povezane z invalidno osebo invalidnostjo.

4V okviru EU je posebnega pomena tudi Listina EU o temeljnih pravicah (obj. UL 2007/C 303, 14. 12. 2007, s. 1–16; ponovno objavljena z morebitnimi popravki v UL 2010/C 83, 30. 3. 2010, s. 389–403), ki v 26. členu z naslovom »Vključenost invalidov« določa, da »(u)nija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti  ter sodelovanja v življenju skupnosti«. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. 12. 2009 je Listina EU o temeljnih pravicah dobila enako pravno veljavnost, kot jo imata ustanovitveni pogodbi, s čimer so – skupaj z ostalimi – tudi temeljne socialne pravice (med njimi tudi 26. člen o invalidih) formalnopravno vključene v pravni red EU na ravni primarnega prava.

5V okviru Sveta Evrope je za obravnavano človekovo pravico pomembna zlasti Evropska socialna listina (spremenjena) in njen 15. člen (glej v prvi izdaji KURS) ter pripadajoča praksa Evropskega odbora za socialne pravice (EOSP). Naj omenimo, da je EOSP odločitev o tem, ali Slovenija spoštuje določbo 15. člena Listine o pravici invalidov do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti, odložil (Sklepi/Conclusions 2008; http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/socialcharter/Conclusions/State/Slovenia2008_en.pdf) in zahteval dodatne informacije v naslednjem poročilu leta 2011. EOSP je postavil vrsto konkretnih vprašanj in hkrati Slovenijo opozoril, da če v naslednjem poročilu ne bo predložila potrebnih informacij, ne bo nič kazalo na to, da Slovenija to določbo spoštuje.

6V zvezi z razvojem na mednarodni ravni, pomenom prakse ESČP in prakse EOSP ter v zvezi s pravom EU glej tudi komentar k 50. členu.

7V okviru notranje zakonodajne aktivnosti (7. odstavek prve izdaje Komentarja) je posebej treba izpostaviti sprejem Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), ki je nadomestil stari Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb in ki je uvedel sistem kvot, opredelil zaščitno in podporno zaposlitev oziroma zaposlitev invalida v običajnem delovnem okolju, zaposlitvene centre in invalidska podjetja, ustanovil Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov itd. Nadalje je pomembna novela Zakona o socialnem varstvu iz leta 2004, ki je uvedla institut družinskega pomočnika, ki je bil leta 2006 precej prenovljen. Za položaj gluhih in naglušnih oseb pa je izrednega pomena Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), ki je uredil pravico do tolmača in vzpostavil sistem vavčerjev za uveljavljanje te pravice. Jeseni 2010 je še vedno v zakonodajni proceduri predlog zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Vlada je sprejela Akcijski program za invalide 2007–2013 (sklep Vlade št. 14101-1/2006/7 z dne 30. 11. 2006), ki ga je dopolnila maja 2010 (sklep Vlade št. 14101-2/2010/5 z dne 13. 5. 2010). Na položaj invalidov vplivajo tudi drugi novo sprejeti ali spremenjeni zakoni zlasti s področja socialne varnosti (gl. pri komentarju k 50. členu).

8Naj za konec splošnega uvoda dodam še kratko opombo glede terminologije. Slovenska Ustava in zakonodaja za označitev oseb z gibalnimi, senzornimi in drugimi ovirami, ki so zaradi omejitev v okolju ovirane pri vključevanju v samostojno življenje v družbi, v zaposlovanje in delo ter na drugih področjih, uporablja predvsem izraz »invalid«. V svetu so se marsikje uveljavili drugačni izrazi, kot invalidnost, invalid (npr. angl. disability, persons with disabilities, fr. handicap, personnes handicappées, nem. Behinderung, Behinderte Menschen, Menschen mit Behinderungen). V tej z zvezi se tudi pri nas v teoriji in praksi pojavljajo različni izrazi, poleg invalidnosti se govori o oviranosti, hendikepu (zanimivo je, da npr. tudi Direktiva 2000/78 v uradnem slovenskem besedilu uporablja izraz hendikep), zmanjšani zmožnosti, posebnih potrebah. Seveda so bistvenega pomena pojmi in koncepti, ki se skrivajo za posameznimi izrazi, vendar tudi samo poimenovanje ni nepomembno. Na določen izraz se lahko navezujejo zastareli koncepti, ki poudarjajo le primanjkljaje teh oseb, namesto da bi poudarjali sposobnosti in zmožnosti, ki jih imajo, prav tako pa spregledajo, da so bistveni vzroki, ki tem ljudem otežujejo enakopravno vključevanje v vsakdanje življenje in zaposlitev zlasti tudi v okolju, družbenih vzorcih, običajih, predsodkih, ki ne upoštevajo in ne spoštujejo različnosti in drugačnosti med ljudmi. Tudi novi, sodobnejši izrazi ne prinašajo vedno novega, sodobnejšega pogleda in ureditve, temveč lahko zgolj v novi preobleki skrivajo stare, preživete koncepte. Lahko pa prinašajo nove ideje, zmanjšujejo obremenjenost s starimi predsodki, klišeji, koncepti. Bolj kot izraz je bistvena vsebina – sodobni pristopi na tem področju izhajajo iz socialnega modela invalidnosti/oviranosti, ki poudarja medsebojno povezanost osebe z okoljem in predvsem tudi ovire v okolju kot temeljne vzroke diskriminacij, kar pomeni, da je treba ukrepe usmeriti zlasti tudi na odstranjevanje in zmanjševanje ovir v okolju in na uvajanje razumnih prilagoditev, ki naj invalidom zagotovijo (dejanske!) enake možnosti in enako obravnavanje ter možnosti za samostojno življenje in dejavno enakopravno vključevanje v družbo.