Splošno
Aleš Galič, 2011
1Pojma pravičnega oziroma poštenega sojenja tudi slovensko US (enako kot ESČP) ne opredeljuje v celoti, zato je le pogojno mogoče govoriti o pravici do poštenega (ali pravičnega) sojenja. Iz 22. člena namreč izvira več temeljnih pravic (Up-312/03, Ur. l. 87/05). To sta predvsem dve pravici (ki ju sicer pogosto ni mogoče ločiti): pravica do kontradiktornega postopka (pravica do izjavljanja) in pravica do enakopravnosti strank (»enakost orožij«) (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997).
2Novejša praksa ESČP (za starejšo prakso gl. izčrpen prikaz v: Galič, Ustavno…, str. 159–197). Po stališču ESČP iz prvega odstavka 6. člena EKČP izhaja pravica do poštenega obravnavanja (a right to a fair trial), kar pa je širši pojem, ki vključuje različne elemente – med temi predvsem enakost orožij ter kontradiktoren postopek; (Westlund proti Islandiji, 42628/04, 12. 2007, par. 33, Dagtekin in drugi proti Turčiji, 70516/01, 21.5.2008, par. 32, Vilen proti Finski, 22635/04, 17.2. 2009, Par. 21). Preozko je torej stališče, da gre pri 6. členu EKČP le za procesno enakost med strankama, gre tudi za pravico stranke, da aktivno sodeluje v postopku (Westlund proti Islandiji, 42628/04, 6. 12. 2007, par. 33). Namen te pravice je med drugim v tem, da se strankam zagotovi možnost, da vplivajo na odločitve v zadevah, ki posegajo v njihove pravice in interese (Ziegler proti Švici, sodba z dne 21. 2. 2002, št. 33499/96). Pri tem je treba upoštevati, da o obstoju kršitve ni mogoče sklepati le na podlagi posameznega izseka postopka, pač pa je potrebno presojati, ali je bil postopek, gledano v celoti (vključno z načinom izvajanja dokazov), pošten (Perić proti Hrvaški, 34499/06, 27. 3. 2008, par. 17). Iz tega razloga je zato praviloma (možne pa so izjeme) o morebitni kršitvi te pravice mogoče sklepati šele po zaključku celotnega postopka (Cecil in Henry Pace proti Malti, 30651/03, sklep 8. 12. 2005).
3Pomembna je tudi ugotovitev ESČP, da je pravica do poštenega postopka vrednota sama po sebi (per se). Države se zato ne morejo rešiti z argumentom, da bi bila odločitev sodišča tudi brez kršitve kakšnega procesnega jamstva po vsebini enaka ( B. proti Slovaški, 4. 3. 2003, 41784/98, par. 61 in P. C. in S. proti Združenemu kraljestvu, 16. 7. 2002, 56547/00, par. 96). Načelo enakosti mora biti spoštovano samo po sebi in ga ni mogoče presojati glede na to, ali je (oziroma bi) postopkovna napaka povzročila kakšno vsebinsko nepravilnost. Sodišče je v vsakem primeru dolžno strankam omogočiti seznanitev z dokazi, stranka, in ne sodišče, mora biti tista, ki odloča, ali je treba določen dokaz izpodbijati oz. komentirati ali ne (Ziegler proti Švici, 21. 2. 2002, 33499/96, Gaspari proti Sloveniji, 21055/03, 21. 7. 2009, par. 52, Huuhtanen proti Finski, 44946/05, sklep 13. 10. 2009).
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
Betetto, Ustavna jamstva v dokaznem postopku, PP, 2003, 21, s. 18–20;
Betetto, Usklajenost sodne prakse na višjih sodiščih v civilnih zadevah, PiD 6–7, 2004, s. 1072–1078;
Brus, Ustavnosodna praksa v zvezi z Zakonom o pravdnem postopku, Pravosodni bilten 28, 2007, 2, s. 123–131;
Dolenc, Materialno pravdno vodstvo v luči odločb US, Pravosodni bilten 28, 1, 2007, s. 59–70;
Galič, Meje preizkusa ustavne pritožbe v civilnih zadevah. Pravnik 58, 1–3, 2003, s. 23–45;
Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2005;
Galič, Ustavnosodna praksa o argumentu precedensa (pred »rednimi« sodišči), PiD 6–7, 2004, s. 1081–1092;
Galič, Prekluzije in namen pravdnega postopka, PiD 35, 6–7, 2009, s. 1630–1637;
Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage, PiD 34, 6–7, 2008, s. 1586–1596;
Galič, Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, PiD 36, 6–7, 2010, s. 1047–1054;
Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, ZZR 63, 2003, s. 157–186;
Novak, The promising gift of precedents: Changes in culture and techniques of judicial decision-making in Slovenia, s. 94–108, v: Priban et al. (ur.), Systems of Justice in Transition, Hampshire 2003;
Novak, Med duhom in črko primera: nosilni, postranski razlogi in ločena mnenja, PiD 30, 6–7, 2004, s. 1039–1049;
Pavčnik, Argument sodnega (pravnega) precedensa: (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?), PiD 30, 6-7, 2004, s. 1032–1038;
Slokan, (Ne)priznavanje stroškov odgovora na pritožbo v pravdnem postopku, PP 13, 2008, s. 13;
Testen, Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, PiD 30, 6–7, 2004, s. 1050–1065;
Trampuš, Materialno procesno vodstvo in sodna poravnava, PiD 28, 6–7, 2002, s. 1545–1560, s. 1546 in sl.;
Tratnik, Nemožnost sodelovanja v postopku pred ustavnim sodiščem, PP 32, 2009, s. 34;
Vuksanovič, Pogled na tezo o spremembi načina vročanja v izvršbi, PP 29–30, 2007, s. 11–12;
Wedam Lukić, Vloga in odgovornost sodnika v civilnem pravdnem postopku, PiD, 29, 2003, 6–7, s. 1667–1676;
Wedam Lukić, Vpliv odločitev ESČP na odločanje ustavnega sodišča, PiD, 36, 2010, 6–7, s. 1039–1046;
Wedam Lukić, Načelo sorazmernosti v ustavnosodni presoji, PiD 35, 6–7, 2009, s. 1350–1356;
Wedam Lukić, Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne presoje. ZZR 68, 2008, s. 261–284;
Wedam Lukić, Meje preizkusa sodnih odločb v postopku z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem Republike Slovenije,. v: Bavcon (ur.), Pravne razsežnosti človekovih pravic, Ljubljana, 2006, s. 43–51;
Zagradišnik, Nedopustno pridobljeni dokazi v civilnem pravdnem postopku – primerjalnopravni pregled sodne prakse in teorije, Pravnik 1–3, 2006, s. 141–160;
Zobec, Zloraba procesnih pravic, PiD 35, 6–7, 2009, s. 1369–1383.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/