Polona Primožič, 2011

1V naši pravni ureditvi sta pravica do popravka in pravica do odgovora uvrščeni v poglavje o človekovih pravicah in torej uživata varstvo v najvišjem pravnem aktu. Ustavno besedilo veže pravico do popravka na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva, pravice do odgovora pa natančneje ne opredeljuje. V vsebinskem smislu gre za dve popolnoma različni pravici, ki vsaka služi svojemu namenu. Pravica do popravka je v prvi vrsti namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika. Gre za pravico odzvati se na informacije, ki so bile dane v javnost in ki posameznika neposredno zadevajo. Nosilec te pravice lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo). Bistvo pravice do popravka je v tem, da se sliši tudi druga stran (audiatur et altera pars). Pravna teorija šteje pravico do popravka kot najbolj učinkovito in primerno pravno sredstvo, s katerim lahko posameznik zavaruje svojo osebnost, dostojanstvo, čast in dobro ime pred javnostjo; to pravno sredstvo lahko uveljavlja neodvisno od drugih oblik civilnopravnega in kazenskopravnega varstva osebnostnih pravic. Čeprav je primarni namen pravice do popravka varstvo zasebnega interesa prizadetega posameznika, je pomemben tudi njen drugi vidik, tj. varstvo interesa javnosti po vsestranski in uravnoteženi obveščenosti. Pravica do popravka pomembno prispeva k prosti izmenjavi idej v medijskem prostoru in s tem k bolj uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti javnosti. Povsem drugačna sta narava in namen pravice do odgovora. Gre za pravico javnopravne narave, ki služi izključno javnemu interesu po objektivni, celoviti in nepristranski obveščenosti javnosti. Z odgovorom se bistveno dopolnjujejo dejstva in podatki iz objavljene informacije, in to neodvisno od tega, ali je tisti, ki zahteva objavo odgovora, prizadet v svojih pravicah ali koristih.

2Pravica do popravka po naši ureditvi ustreza pravici, ki jo v tujih pravnih ureditvah poznajo kot right of reply (angl.), droit de réponse (fr.), Recht auf Gegendarstellung (nem.), Entgegnung (avs.), diritto di risposta (it.). Večina evropskih kontinentalnih ureditev pozna pravico do popravka v različnih izvedbah, vendar ta pravica praviloma ni varovana na ustavni ravni. Pravica do odgovora, ki jo teorija označuje kot dediščino pretekle ustavne in zakonske ureditve, je institut, ki v drugih evropskih ureditvah ni poznan.