Urška Prepeluh Magajne, 2011

88Primerjalnopravno je z vidika dostopa do informacij javnega značaja sodiščem priznana večja mera nedotakljivosti in nejavnosti njihovega dela, ki je utemeljena z ustavno zagotovljeno potrebo po neodvisnem in nepristranskem sojenju (člen 23), čeprav je kot temeljna pravica priznana javnost sojenja (člen 24). ZDIJZ za sodišča kot zavezance ne predvideva nobenih posebnosti, pač pa varuje določene sodne postopke. Sodišča in vsi drugi organi lahko zavrnejo dostop do zahtevanih informacij, če gre za podatke, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka ter bi njihovo razkrije škodovalo izvedbi takšnega postopka. Ta dodatni pogoj oziroma t. i. škodni test a contrario pomeni, da organ po zaključku postopka dostopa do informacij ne more več zavrniti iz razlogov v členu 6/1/6 oziroma 8 ZDIJZ. Glede na to bi bilo potrebno spremeniti slovenske procesne zakone, ki npr. pravico do pregleda in prepisa sodnega spisa omejujejo samo na stranke in tiste osebe, ki imajo upravičeno korist oziroma interes (člena 150 ZPP in 128 ZKP). Seveda so sodišča dolžna varovati osebne podatke, tajne podatke, poslovne skrivnosti ipd., vendar morajo le-te iz dokumentov izločiti, upravičencu pa omogočiti delni dostop do preostalega dela informacij. Sodišče EU je podobno odločilo v zadevi T-36/04, Association de la presse internationale ASBL proti Komisiji Evropskih skupnosti, z dne 12. 9. 2007, tč. 81–82, ter Komisiji dovolilo, da lahko v celoti zavrne dostop do svojih vlog, ki jih je pripravila v postopku pred sodiščem, dokler jih še ni imela priložnosti zagovarjati na glavni obravnavi. Hkrati je sodišče poudarilo, da mora Komisija po končanju glavne obravnave dostop do vsake posamične informacije iz vlog presojati z vidika možne škode, ki bi z razkritjem nastala za nemoteno izvedbo sodnega postopka oziroma pravic strank.

89Najpomembnejša vidika javnosti sojenja predstavljata javnost sodnih obravnav in javno izrekanje sodb, s katerima se posameznika varuje pred tajnim izvrševanjem sodne funkcije, zagotavlja nadzor nad delovanjem sodišč in posledično krepi zaupanje javnosti v njihovo delo (člen 24). Ustava in vsi procesni zakoni v RS načeloma predpisujejo javnost glavne obravnave, v civilnih postopkih pa so javni tudi naroki zunaj glavne obravnave (prim. člene 293 in 297 ZPP, 294 ZKP, 7/2 ZNP). Javnost obsega pravico posameznikov, da so na naroku za glavno obravnavo navzoči ter da o dogajanju poročajo in ga komentirajo. Izjemoma se lahko javnost iz vse glavne obravnave ali iz njenega dela izključi, če tako predpisuje poseben zakon ali če to zahteva varstvo določenih interesov (npr. varstvo mladoletnikov, varstvo zasebnosti v zakonskih in družinskih sporih ter pri pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ipd.) ali koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti oziroma tajnosti in iz podobnih razlogov (prim. npr. člena 294 ZPP in 295 ZKP). Iz ustavne določbe izhaja tudi načelo javnosti izrekanja sodb, vendar slovenski procesni zakoni dopuščajo, da se javnost izključi pri razglasitvi razlogov sodbe, če je bila javnost izključena z glavne obravnave, medtem ko se mora izrek sodbe vedno prebrati javno (člena 322/1 ZPP in 360/2 ZKP). V nasprotju s tem je slovenska procesna zakonodaja po nepotrebnem restriktivna glede javnosti sodnih spisov, ki so dostopni samo strankam v postopku in osebam z izkazanim pravnim interesom oziroma upravičene koristi (členi 150/2 ZPP, 128/1 ZKP in 102/1 ZP-1). Javnost lahko učinkovito izvaja kontrolo nad delom sodišča le, če ima vpogled v pisne vloge, zapisnike in dokaze, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. Tako npr. tudi primer iz sodne prakse ZDA Globe Newspaper Co. v. Pokaski, 868 F.2d 497 (1st Cir. 1989), s. 510–511. Če so ustne obravnave javne, ni razloga, da bi njihova vsebina postala nedostopna, potem ko je pretvorjena v drugo obliko (npr. pisni zapisnik o glavni obravnavi, zvočni ali slikovni zapis ter listinski dokazi, ki se preberejo na obravnavi). Ko je določeno gradivo sodišču predloženo kot dokaz, postane del sodnega spisa, ki bi moral biti javno dostopen. Izjemoma je dopustno, da sta tajna posvetovanje in glasovanje sodišča oziroma senata ter zapisnik o takšnem posvetovanju in glasovanju (člena 127 in 129/2 ZPP ter člena 86 in 115/1 ZKP), ker je to potrebno, da se tako zagotovi nemoten postopek posvetovanja, izmenjave stališč in sprejemanja odločitev v senatu. Razlog za njihovo nedostopnost po koncu postopka namreč ni v zaščiti posamičnega sodnega postopka, ampak dolgoročna zagotovitev kvalitete dela, integritete in učinkovitosti sprejemanja odločitev sodišč (infra, rob. št. 97). Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 256–354.

90Izven sodnih postopkov se javnost dela sodišč in dostopnost informacij javnega značaja presoja po določbah ZDIJZ. Pretežno gre za t. i. zadeve sodne uprave, vključno s podatki o tekočih sodnih postopkih in razpisanih narokih glavnih obravnav, ki jih podrobneje ureja Zakon o sodiščih (ZS -UPB4, Ur. l. 94/07,101/07 – OdlUS: Up-679/06-66, U-I-20/07, 31/08 Sklep US: U-I-304/07-11) in Sodni red. Poleg tega so informacije javnega značaja vsebovane tudi v javnih knjigah, kot sta zemljiška knjiga in sodni register. Temeljna funkcija javnih knjig je prav zagotavljanje javnosti določenih podatkov, t. j. podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami oziroma podatkov o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s pravnimi osebami in z drugimi gospodarskimi subjekti (prim. člen 1 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. 58/03, 34/08 – ZST-1, 45/08, 28/09 in 25/11) in člen 7 Zakona o sodnem registru (ZSReg-UPB2, Ur. l. 54/07, 65/08 in 49/09)). To pomeni, da so javni vsi podatki, vpisani v glavni knjigi zemljiške knjige in sodnem registru, ter jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, da mu sodišče izda overjeni izpisek (člen 195 ZZK-1). Enako kot po ZDIJZ načeloma velja, da je brezplačen pregled javnih knjig (ne pa tudi izdaja overjenih izpiskov iz javnih knjig). Ker se obe javni knjigi nahajata v informatizirani obliki, imajo v praksi potencialni komercialni uporabniki velik interes, da te informacije javnega značaja pridobijo v elektronski obliki in jih ponovno uporabijo. Javne knjige so tudi dober primer prosto dostopnih javni evidenc oziroma drugih virov, na katere lahko organi napotijo upravičenca, namesto da mu posredujejo zahtevane informacije (člen 6/5 ZDIJZ, ki primeroma navaja še objave v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu ipd.).

91Od zemljiške knjige, katere temeljni namen je zagotavljanje podatkov o nepremičninah javnosti, in ki mora biti zatorej javno dostopna, pa US razlikuje namen in dostopnost drugih javnih evidenc o nepremičninah, ki jih vodijo upravni organi, kot so zemljiški kataster, kataster stavb, register nepremičnin, evidenca državne meje in register prostorskih enot (OdlUS XVI, 67, U-I-464/06, Ur. l. 65/07, sproženi na zahtevo Informacijske pooblaščenke). US je ugotovilo, da so kršitev varstva osebnih podatkov (člen 38/2) predstavljale tiste določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN, Ur. l. 47/06 in 65/07), ki so določale javnost registra nepremičnin ter so vsakomur dajale pravico vpogledati in iz registra pridobiti podatke tudi v tistem delu, v katerem so se informacije o nepremičninah nanašale na podatke o lastniku, uporabniku, najemniku in upravljavcu nepremičnine, ki so bile fizične osebe.