Franc Testen, 2002

9Glede na to, da gre pri pravici do popravka in pri pravici do odgovora za (izjemen) primer, ko sta obe pravici naslovljeni samo neposredno na zasebnopravne subjekte (z delno izjemo javne RTV) in je zato z zakonom posebej urejen tudi poseben postopek za njuno sodno varstvo (uveljavljanje), so se morala redna sodišča zelo pogosto opredeljevati do vsebine teh dveh pravic. Pregled razmeroma bogate sodne prakse pokaže zlasti naslednje značilnosti. Upoštevati pa je treba, da vsa navedena sodna praksa temelji na Zakonu o javnih glasilih – ZJG (Ur. l. 18/94). Za tega je US ugotovilo, da je (protiustavno?) povsem izenačil pravico do popravka in pravico do odgovora (tč. 26 obrazložitve v zadevi OdlUS VI, 181). Sodišča so praviloma izenačevala vsebino obeh pravic. Za to so imela oporo v ZJG, poleg tega pa so takšno stališče utemeljevala neposredno na ustavni določbi. Da ni razlike med predpostavkami za uveljavljanje enega in/ali (tudi/oziroma) drugega zahtevka, naj bi izhajalo iz tega, da 40.člen zagotavlja pravico do popravka in prav tako (po mnenju sodišč torej na tak način, ob takšnih pogojih) pravico do odgovora (npr. sodba VS II Ips 142/97 z dne 19. 3. 1998 in enako še več drugih). Zanimivo je nadalje stališče, da je pravica do popravka zagotovljena ne le v primerih, ko gre za javna glasila (danes: medije?), ampak tudi v drugih primerih (sklep VS II Ips 853/94 z dne 8. 12. 1994). Podlaga za takšno stališče je lahko le neposredna uporaba določbe 40. člena. Nadalje je zanimivo stališče (ki pa po doslej povedanem za naprej lahko velja le glede pravice do popravka), da mora biti prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice, marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb – sodba VS II Ips 142/97 z dne 19. 3. 1998). In še: interes mora biti pravno varovan; če bi zadoščal vsak(ršen) interes, bi bila zahteva po posebnem interesu nelogična – tožnik je že s tem, da je tožil, izkazal, da ima interes za objavo – to pa je premalo (sodba VS II Ips 602/97 z dne 19. 3. 1998). V isti sodbi lahko najdemo še naslednje zanimivo stališče. Pravic iz 40. člena ni mogoče šteti za “specializirani” pravici, izhajajoči iz svobode izražanja misli oziroma mnenja kot širše pravice. Sodba VS II Ips 143/98 z dne 16. 7. 1998 pa o tem: pravico iz 40. člena je mogoče razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena. Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu sta različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarja. Njun pravni položaj že po Ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu. In še: vseh (opomba: tudi sicer pravno varovanih) pravic in koristi ni mogoče varovati na ta način. Posamezne pravice in interesi zahtevajo poseben postopek s posebnimi jamstvi ali omejitvami, ki omogočajo uravnoteženo varstvo vseh prizadetih. V konkretnem primeru je šlo za zahtevani popravek objavljenega obvestila o poteku javne obravnave v kazenski zadevi po zasebni tožbi tožnika. Ta se je končala z oprostilno sodbo. Tožnik je oprostilni sodbi nasprotoval in je zahteval, naj se v objavljenem obvestilu navedejo tudi njegova stališča, zaradi katerih naj oprostilna sodba ne bi bila pravilna. Vrhovno sodišče pa je izreklo, da lahko tožnik ta svoj pravni interes za dosego obsodilne sodbe varuje v kazenskem postopku. Ne more pa si prek (pravice do) odgovora prizadevati, da bi oprostilna sodba postala vprašljiva – to bi nasprotovalo ustavnemu načelu o domnevi nedolžnosti: takšen interes zato v okviru pravice do odgovora ni varovan.