Barbara Kresal, 2011

Glejte tudi presojo US pri 52., 53., 54., 56. in 78. členu.

51O institutu družinskega pomočnika po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) v OdlUS XIV, 69, U-I-97/05  z dne 7. 7. 2005, Ur. l. 69/2005, kjer je US ugotovilo neskladnost ureditve z Ustavo (in naložilo rok 6 mesecev za uskladitev), ker je zakonodajalec pri ureditvi pravice do izbire družinskega pomočnika izvrševanje nove naloge določil kot izvirno pristojnost občin, ne da bi istočasno ustrezno prilagodil sistem financiranja in omogočil občini, da pri njenem izvrševanju vsaj soodloča. Po spremenjeni zakonski ureditvi je bila v tej zvezi vložena nova pobuda, o kateri v sklepu U-I-150/05 z dne 5. 7. 2007, s katerim je US zavrnilo pobudo (vprašanje mirovanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v času, ko pomoč nudi družinski pomočnik, vprašanje financiranja in vprašanje višine plačila družinskega pomočnika): »9. Socialnovarstvena dejavnost, ki pomeni eno od oblik zagotavljanja socialne varnosti iz 50. člena, obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. … Pravica do družinskega pomočnika zasleduje podoben cilj kot pravici do institucionalnega varstva in pomoči družini na domu (ki ju ureja ZSV) ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo omogočajo različni zakoni. …

11. … Če bi se dodatek za tujo nego in pomoč izplačeval tudi v primeru, ko invalidni osebi nudi pomoč družinski pomočnik, bi to pomenilo podvajanje pravic invalidni osebi oziroma postavljanje te osebe v ugodnejši položaj v primerjavi z invalidnimi osebami, ki pravice do družinskega pomočnika ne morejo uveljaviti. Zato so navedbe pobudnikov o neskladnosti 18. a člena ZSV s prvim odstavkom 50. člena in z 52. členom neutemeljene. …

12. Pobudniki tudi menijo, da ureditev, uveljavljena z ZSV-D, po kateri so invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika, ni v skladu s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost države, da z zakonom določi pogoje za uresničevanje pravice do socialne varnosti, pri čemer pa ureditev načina uresničevanja te pravice ni omejena le na določen zakon. ZSV je le eden od zakonov, ki na različnih področjih urejajo način uresničevanja pravice do socialne varnosti, in pravica do izbire družinskega pomočnika je le ena od takšnih pravic. … Spremenjena ureditev načina plačevanja odpravlja navedeno stanje, vendar s tem v invalidovo pravico do družinskega pomočnika (in s tem v pravico do socialne varnosti) ne posega. Spreminja le način njenega uresničevanja. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice (tretji odstavek 15. člena), temveč le določitev načina njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena), je nujno zadržana. US v primeru zakonskega urejanja načina uresničevanja človekovih pravic preizkuša le, ali je zakonodajalec za tako ureditev imel razumne razloge. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ, št. 33/06) izhaja, da je bil namen drugačne ureditve financiranja družinskega pomočnika bolj namenska poraba sredstev dodatka za pomoč in postrežbo in izenačevanje z ureditvijo plačevanja storitev institucionalnega varstva in pomoči družini na domu. Tudi uvedena možnost prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine naj bi samo izenačevala način zavarovanja plačil občine, kot je to že urejeno pri storitvi pomoč družini na domu. Zakonodajalec je glede na navedeno imel razumne razloge za takšno zakonsko ureditev. Zato očitek pobudnikov o neskladnosti 18. a člena ZSV s prvim odstavkom 50. člena ni utemeljen. …

14. … Določanje višine delnega plačila za izgubljeni dohodek in vrsta socialnih zavarovanj, ki jih je deležen družinski pomočnik (44. člen ZSV-C), so vprašanja primernosti ureditve socialne varnosti družinskega pomočnika, kar pa ne more biti predmet ustavnosodne presoje.«

52US je obravnavalo ureditev omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu v U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010 (pobuda zavrnjena; prim. starejšo zadevo U-I-330/97, s katero je razveljavilo tisto ureditev). V obravnavani zadevi je US med drugim poudarilo: »5. Člen 128 ZD določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Po prvem odstavku tega člena se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina RS, če se je pomoč financirala iz proračuna RS, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Tretji odstavek istega člena omogoča, da sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena odloči, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči RS oziroma občini. RS oziroma občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, ima v zavarovanje svoje terjatve iz prejšnjega odstavka do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino (četrti odstavek 128. člena ZD). Za pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu se šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (peti odstavek 128. člena ZD).

6. US je presojalo ustavno skladnost 128. člena ZD, ki je veljal pred uveljavitvijo ZD-B. Z OdlUS IX, 281,  U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 (Ur. l. 117/00) je navedeno zakonsko določbo razveljavilo, ker je ugotovilo kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena.  …

7. S sprejemom ZD-B je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Na podlagi spremenjene zakonske ureditve imajo dediči možnost izbire.[1] Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku, lahko povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. …

8. Ratio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila dolžna dajati pomoč. [2] Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. [3] Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, vrne družbi, ne pa da ga dobijo dediči. [4] …

9. … iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje vsekakor sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. S to pomočjo se je za časa zapustnikovega življenja ohranjala vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja. Po presoji US je bistveno, da ima pobudnica glede na spremenjeno zakonsko ureditev povsem avtonomno možnost izbire. Neutemeljeno pa je njeno pričakovanje, da bi lahko dedovala zapustnikovo premoženje ne glede na izpolnitev obligacijske terjatve, saj bi to pomenilo njeno neupravičeno obogatitev. Dejstvo, da je predmet dedovanja stvar, ki ima za pobudnico in njeno družino posebno sentimentalno vrednost, na to presojo ne more vplivati.«