Miha Trampuž, 2002

19Pravice ustvarjalnosti kot ustavno zajamčene človekove in absolutne pravice ne obstajajo same zase, temveč v družbi z vrsto drugih pravic in interesov. Tu so predvsem druge ustavne pravice, pa tudi interesi družbe kot celote, zaradi katerih njihovega monopola ni mogoče zmeraj dosledno uresničiti. Te pravice in interesi so na primer olajšava pouka (člena 47 in 49 ZASP) ali raziskovalne dejavnosti (člen 19 ZIL), ustavna pravica do obveščenosti (členi 47, 48 in 50 ZASP), svoboda ustvarjalnosti (členi 50, 51 in 53 ZASP), interesi javne varnosti in pravosodja (člen 56 ZASP), posebni interesi javnosti (členi 52, 53, 54, 55 in 57 ZASP) itd. Da patenti ne bi zavrli znanstvenega in tehnološkega napredka, so omejeni s pravico drugih, da glede njihovega predmeta opravljajo raziskave in poizkuse vseh vrst, ne glede na njihov končni namen (Straus, s. 282). Kot vsaka druga so zato tudi pravice iz ustvarjalnosti socialno vezane in podvržene vsebinskim omejitvam. Pri tem pa ostaja odločilno, da si stojita nasproti načelo ustavno zajamčene absolutne pravice na eni strani ter omejitev te pravice kot izjema od tega načela na drugi strani (Melichar, Pred §§ 45, tč. 1, v: Schricker). Razmerje pravilo : izjema pa kaže, da je treba zakonske primere omejitev praviloma obravnavati in razlagati ozko, torej restriktivno. Na koncu gre pri presoji omejitev zmeraj za tehtanje interesov in vrednot obeh strani v vsakem konkretnem primeru, pri čemer je pomembno, da se ohrani vsaj jedro pravice, ki je predmet omejevanja.