Igor Kaučič, 2011

9Za pravnoveljavno in dokončno odločitev na referendumu je predpisana dvojna večina: večinska udeležba volilnih upravičencev in večina pritrdilnih glasov volivcev, ki so veljavno glasovali. Večina, ki vključuje zahtevo po večinski udeležbi volivcev (kvorum), dopušča, da ustavni zakon na referendumu ni potrjen, čeprav ga je potrdila večina volivcev, ki so veljavno glasovali, če se glasovanja ne udeleži večina vseh volivcev. Nasprotno pa je sprememba Ustave potrjena, če se referenduma udeleži nekaj več kot polovica vseh volivcev in zanjo glasuje večina, kar predstavlja komaj nekaj več kot četrtino vseh volilnih upravičencev v Sloveniji. Pri tako določeni večini glasovalna abstinenca objektivno koristi nasprotnikom v DZ sprejete ustavne spremembe, za katere naj bi sicer veljalo, da z neudeležbo na referendumu ne bi smeli vplivati na izid glasovanja. Manj prepričljiva pa je razlaga, po kateri na referendumu, ki se ga ni udeležila večina vseh volivcev, sploh ni bila sprejeta veljavna odločitev (ne pozitivna in tudi ne negativna), zato v tem primeru obvelja odločitev o spremembi Ustave, ki jo je sprejel DZ. V izogib taki razlagi je ZRLI v 6. členu določil, da je sprememba Ustave na referendumu potrjena (in ne sprejeta), poleg tega je uvedel sistem veljavnega glasovanja, po kateri se večina ugotavlja samo na podlagi veljavnih in ne vseh (neveljavnih) glasovnic.

10Predlog za spremembo 170. člena Ustave iz leta 2001 je predvidel odpravo pogoja večinske udeležbe volivcev (kvoruma) na referendumu (tako, da bi bila odločitev volivcev sprejeta z večino veljavnih glasov), vendar ga DZ ni sprejel. Možna bi bila tudi določitev najmanjšega števila volivcev znotraj volilnega telesa (na primer ena tretjina vseh volivcev), ki je potrebno za sprejem odločitve.

11Ustava izrecno ne predpisuje vezanosti DZ na odločitev volivcev na referendumu o spremembi Ustave. ZRLI je v 8. členu po analogiji z zakonodajnim referendumom predpisal, da dve leti po razglasitvi odločitve na referendumu DZ ne sme sprejeti ustavnega zakona o spremembi Ustave, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev. Vezanost na referendumsko odločitev pomeni, da je DZ v primeru potrditve ustavne spremembe na referendumu dolžan razglasiti ustavni zakon o spremembi Ustave (pozitivna vezanost), v primeru njene zavrnitve pa tega ne sme storiti, saj je s tem postopek za spremembo Ustave končan (negativna vezanost). Dveletni suspenzivni rok torej velja tako v primeru pozitivne (potrditve ustavne spremembe) kot tudi negativne odločitve (zavrnitve ustavne spremembe), vendar samo za odločitve, ki bi bile vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev na referendumu, ne pa za druge odločitve, ki z njo niso v nasprotju (glej tudi komentar k 90. členu Ustave).

12Dopustnost te določbe ZRLI je ustavno sporna, saj nima izrecne ustavne podlage. Tega pa ni mogoče razumeti v tem smislu, da je referendum o spremembi Ustave posvetovalne narave, ampak je pravno zavezujoč. Po metodi sklepanja od manjšega na večje bi bilo mogoče šteti, da taka vezanost enako (ali še bolj) velja tudi glede ustavnorevizijskega referenduma. Vendar pa Ustava za zakonodajni kot tudi za ustavnorevizijski referendum ni določila dimenzije vezanosti DZ, kot tudi ni dala nobene neposredne podlage za tako odločitev. Zato je z ustavnopravnega vidika vprašljivo, ali lahko zakon določi, koliko časa naj bo DZ vezan na izid referenduma.

13Poleg referenduma iz 170. člena Ustave se lahko za izjavljanje o posameznih ustavnorevizijskih vprašanjih razpiše tudi posvetovalni referendum. ZRLI v členih 26 do 29 določa, da DZ lahko razpiše posvetovalni referendum o vprašanjih, ki so širšega pomena za državljane, preden o njih dokončno odloči, ter da na izid referenduma ni (pravno) vezan.