Razveljavitev z odloženim rokom
Franc Testen, 2002
13Razveljavitev zakona učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi US. Ta rok ne sme biti daljši kot eno leto. Odložitev učinkovanja razveljavitve podzakonskega predpisa predvideva šele ZUstS v 3. odst. 45. člena. Najdaljši rok, za katerega se lahko odloži učinek razveljavitve podzakonskega predpisa, ni nikjer določen. V dosedanji praksi US tudi učinka takšne razveljavitve še ni odložilo za več kot za eno leto.
14Z odloženim rokom je mogoče razveljaviti samo tiste določbe, ki bi jih bilo – gledano tehnično – mogoče razveljaviti tudi takoj. Tako npr. tudi z odloženim rokom ni mogoče “razveljaviti” pravne praznine. Enako velja tudi za protiustavne določbe, ki jim US z razveljavitvijo ne more blizu zaradi problema ločljivosti: ker bi (delna) razveljavitev tako globoko posegla v zakonsko besedilo, da bi preostali del ne imel več smisla. V obeh primerih ima US na razpolago samo tehniko gole ugotovitve (glej v tč. 12).
15Ustava in zakon ne določata nobenih podlag za to, v katerih primerih naj US učinek razveljavitve zakona ali podzakonskega predpisa odloži. Pri odločitvi, da se nastop učinkov razveljavitve odloži, je treba upoštevati naslednje. V času od izreka odločbe do začetka njenega učinkovanja se izpodbijani predpis uporablja, četudi je US ugotovilo, da je protiustaven oziroma nezakonit. Za to, da US odloži trenutek, ko bo protiustavna oziroma nezakonita določba izločena iz pravnega reda, morajo obstajati tehtni ustavnopravni razlogi, zaradi katerih nadaljnje toleriranje protiustavnosti prestane test sorazmernosti. US je v dosedanji praksi zelo redko utemeljilo odločitev, da odloži učinke razveljavitve. Največkrat se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da bi s (takojšnjo) razveljavitvijo nastala pravna praznina (brez utemeljitve, zakaj bi bila pravna praznina tudi protiustavna). Takšne so bile npr. odločbe OdlUS I, 33, U-I-51/90, Ur. l. 27/92; OdlUS II, 69, U-I-67/92, Ur. l. 43/93; OdlUS I, 105, U-I-115/92, Ur. l. 3/93; OdlUS VI, 91, U-I-236/96, Ur. l. 41/97 in OdlUS I, 45, U-I-104/91, Ur. l. 34/92. Iz nekaterih odločb je razvidno, da se je sodišče odločilo za odloženo učinkovanje razveljavitve, ker zaradi neločljivosti ni moglo razveljavljati samo posameznih ustavno spornih določb in je moralo zato poseči v izpodbijani zakon globlje, kot bi zahtevali čisto ustavnopravni razlogi, ki so bili podlaga za presojo izpodbijanih določb. Taka je bila npr. OdlUS VI, 158, U-I-25/95, Ur. l. 5/98, s katero so bile z odložnim rokom razveljavljene določbe ZKP o posebnih operativnih metodah in sredstvih ali pa OdlUS IV, 7, U-I-148/94 z dne 16. 3. 1995, s katero je bil z odložnim rokom razveljavljen celoten Zakon o kmetijskih zemljiščih. Posebno skupino takšnih odločitev predstavljajo tudi primeri, ko je US razveljavilo podzakonske akte (zgolj) zaradi kršitve načela legalitete: na ta način je dalo zakonodajalcu čas, da pred izločitvijo podzakonskega akta iz pravnega reda ustvari zakonsko podlago zanj. Taka je bila npr. zadeva OdlUS VI, 162, U-I-237/97, Ur. l. 75/97 in 76/97, kjer je US z odložnim rokom razveljavilo določbe Pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da (podzakonska) ureditev sama po sebi ne bi bila ustavnopravno sporna, če bi zanjo obstajala ustrezna zakonska podlaga, zato se je US odločilo za razveljavitev z rokom. V nadaljevanju je sodišče navedlo še, da bodo sedaj nezakonite določbe Pravilnika z njegovo dopolnitvijo lahko ponovno vložene vanj, preden bodo s to odločbo razveljavljene določbe prenehale veljati, če bo pred tem z ustreznimi zakonskimi spremembami ustvarjena zdaj manjkajoča zakonska podlaga. Iz večine odločitev o razveljavitvi z odložnim rokom je razvidno, da je rok namenjen normodajalcu, da ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpravi. Iz nekaterih odločb je razvidno, da se je US odločilo odložiti učinek razveljavitve zato, da je normodajalcu dalo možnost, naj sam oceni, ali naj obvelja predpis brez razveljavljene določbe, ali pa bo razveljavljeno določbo pred iztekom roka nadomestil z novo, s katero bo na ustavno skladen način uveljavil svojo prvotno normodajno odločitev. V ozadju je problem ločljivosti, s tehniko razveljavitve z odloženim učinkom pa je dalo US normodajalcu možnost, da prepreči razveljavitveni poseg, ki bi bil zaradi neločljivosti preglobok. Taka je bila npr. odločitev v zadevi OdlUS II, 109, U-I-123/92, Ur. l. 24/93 in 67/93. Tam je US ob delni razveljavitvi zakona o pokojninskem zavarovanju reklo, naj zakonodajalec v določenem roku pretehta, ali bo določbo od izteka roka naprej pustil veljati v besedilu, kakršno preostane po razveljavitvi spornega dela, ali pa jo pred tem kakorkoli spremeni ali dopolni. Na podobni logiki temelji odločba v zadevi OdlUS III, 26, U-I-115/93, Ur. l. 25/94, s katero je bil z odložnim rokom razveljavljen Zakon o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb. Pri razveljavitvah z rokom je treba posebej omeniti še odločbe, v katerih je US izrecno uredilo, kako naj se ustavno sporna določba uporablja do izteka roka (npr. OdlUS VII, 146, U-I-183/96, Ur. l. 45/97, 52/97 – popr. in 56/9) in pa tiste, v katerih je US vnaprej predvidelo položaj, ki bo nastal, če zakonodajalec v roku, za katerega je bilo učinkovanje razveljavitve odloženo, izpodbijane ureditve ne bo spremenil, in je samo uredilo položaj, ki bi nastal zaradi normodajalčeve neaktivnosti (npr. OdlUS IV, 25, U-I-327/94, Ur. l. 20/95).
16Ustava in ZUstS ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi urejale pogoje za spremembo (podaljšanje) roka, ki ga je US določilo v okviru ustavnega pooblastila. US pa je odločilo, da to ne pomeni, da ne bi moglo spremeniti svoje odločitve, če eden od udeležencev pred potekom roka navede razloge, ki upravičujejo njegovo podaljšanje znotraj meja, določenih z Ustavo. Takšno stališče je sprejelo US npr. v sklepu OdlUS VII, 194, U-I-158/95, Ur. l. 70/98, s katerim je dne 14. 10. 1998 na predlog Vlade in Okrožnega sodišča polletni rok, za katerega je prvotno odložilo učinek razveljavitve zakona o notranjih zadevah, podaljšalo na eno leto.