Razveljavitev predpisa
Sebastian Nerad, 2011
6Protiustaven zakon ali drug nezakonit predpis lahko US v celoti ali delno razveljavi (43. in 45. člen ZUstS). Praviloma US predpis razveljavi delno, tj. samo v izpodbijanem obsegu in kolikor je to v konkretni zadevi nujno. To pomeni, da lahko razveljavi del predpisa (npr. poglavje), več povezanih členov ali odstavkov, posamezni člen ali odstavek, del odstavka (npr. alinejo) ali celo samo posamezne besede (OdlUS XI, 32, U-I-63/00, Ur. l. 26/02). Z razveljavitvijo so protiustavne ali nezakonite določbe izločene iz pravnega reda, kar pomeni, da formalno prenehajo veljati. Razveljavitev ima torej učinek splošnega pravnega akta (erga omnes) in jo morajo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti spoštovati vsi posamezniki, zlasti pa tudi državni in drugi organi pri izvajanju svojih pristojnosti. Pravna moč odločbe US o razveljavitvi predpisa je enaka, kot če bi jo sprejel zakonodajalec. Razveljavitev pa ne pomeni, da ponovno »oživi« ureditev, ki je veljala pred sprejetjem razveljavljenega predpisa; takšen učinek ji lahko da US le z določitvijo načina izvršitve (OdlUS XVI, 64, U-I-117/07, Ur. l. 58/07). Razveljavitev zakonske določbe tudi ne pomeni, da so hkrati razveljavljeni vsi podzakonski predpisi, ki temeljijo na tej zakonski določbi. Če jih US ne razveljavi hkrati z zakonom (po načelu koneksitete), ti predpisi ostanejo veljavni, čeprav se lahko nato v primeru, da nimajo ustrezne zakonske podlage, postavi vprašanje njihove zakonitosti.
7Pooblastilo za razveljavljanje predpisov je tista značilnost US, zaradi katere ga običajno pojmujemo kot t. i. negativnega zakonodajalca. Vendar ta ugotovitev drži samo s formalnega vidika, kajti z vsebinskega vidika je očitno, da ima razveljavitev lahko tudi pozitivne zakonodajne učinke (ki so lahko celo v nasprotju z namenom zakonodajalca), saj se lahko tudi ustvarijo nove pravne podlage za oblikovanje novih pravnih razmerij. Tako je npr. US v zadevi U-I-248/08, Ur. l. 95/09 v drugem odstavku 43. člena Zakona o Državnem svetu razveljavilo besedi »predsednika in« ter s tem ustvarilo pravno podlago za poklicno opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta. Redki so primeri, ko razveljavitev pomeni samo izločanje pravnih določb iz pravnega reda; praviloma je »stranski učinek« razveljavitve ta, da se hkrati na novo ustvarijo pravne norme, ki urejajo prej neurejena razmerja (prim. zadevo OdlUS XVI, 71, U-I-54/07. Ur. l. 89/07), oziroma da se domet drugih (že obstoječih) pravnih določb »raztegne« tudi na razmerja, ki jih je prej urejala razveljavljena ureditev. Najbolj jasno je to razvidno v primerih, ko US razveljavi posebno ureditev (lex specialis) in se zato za takšna dejanska stanja začne uporabljati splošna ureditev (lex generalis). Takšne so bile npr. zadeve OdlUS XII, 9, U-I-131/00, Ur. l. 29/03; OdlUS XII, 66, U-I-53/00, Ur. l. 63/03 in OdlUS XIV, 70, U-I-176/05, Ur. l. 85/05. Z razveljavitvijo lahko US povzroči tudi pravno praznino, vendar če oceni, da bi bila ta protiustavna, učinek razveljavitve odloži za največ eno leto ali sprejme ugotovitveno odločbo.
8Poleg običajnih razveljavitev uporablja US tudi t. i. opisne razveljavitve (razveljavitve z opisnim izrekom). Gre za posebno vrsto razveljavitve, kjer US v izreku opiše vsebinski obseg določbe, ki ga izloča iz pravnega reda. Tipičen izrek takšne odločbe se glasi, da se zakonska določba razveljavi, »kolikor se nanaša na« oziroma »v delu, ki se nanaša na«, čemur sledi opis protiustavne vsebine. Opisna razveljavitev se uporablja zlasti takrat, kadar določba kumulativno vsebuje več pravnih norm (ne gre torej za vprašanje, ali določba pomeni eno ali drugo ali tretje, temveč pomeni vse hkrati). Ta tehnika pa se uporablja tudi v primerih, kadar iz jezikovnih razlogov (npr. spregatve, skloni, stavčna struktura) spornega besedila ni mogoče »izrezati« iz izpodbijane določbe, ne da bi s tem preostanek določbe izgubil jezikovni smisel. Opisna razveljavitev ne poseže v besedilo izpodbijane določbe, temveč jo samo vsebinsko okrni. Slabost te tehnike je v tem, da je po odločbi US dejansko nemogoče narediti prečiščeno besedilo predpisa, včasih pa je celo težko ugotoviti, v kakšnem pomenu je določba ostala v veljavi. Primer opisne razveljavitve je zadeva OdlUS XIV, 6, U-I-217/02, Ur. l. 24/05, v kateri je US presojalo določbe 2. oddelka II. poglavja ZRLI. Določbe so se nanašale tako na predhodni kot tudi na naknadni zakonodajni referendum, US pa jih je razveljavilo le »v delu, v katerem se nanašajo na predhodni referendum«. Formalno gledano so izpodbijane določbe ostale nedotaknjene in v celoti v veljavi, vendar se je njihova vsebina »skrčila« samo na urejanje naknadnega referenduma (prim. tudi OdlUS XI, 211, U-I-135/00, Ur. l. 93/02 in OdlUS XIII, 78, U-I-273/01, Ur. l. 136/04).
9Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v UL RS oziroma po poteku roka, ki ga določi US, pri čemer je ta rok lahko največ eno leto (razveljavitev z odložnim rokom). Razveljavitev učinkuje ex lege in ne potrebuje nobenih dodatnih izvršilnih dejanj. Razveljavitev normodajalcu ne preprečuje, da ponovno uredi vprašanje, ki je bilo urejeno v razveljavljenem predpisu, pri tem pa mora upoštevati razloge, navedene v obrazložitvi odločbe, zaradi katerih je US predpis sploh razveljavilo (nosilni razlogi, ratio decidendi). Razloge iz obrazložitve morajo upoštevati tudi sodišča in drugi državni organi, ko odločajo v konkretnih postopkih. US pogosto v obrazložitvi pojasni, kaj razveljavitev pomeni za razlago in uporabo ostalih določb predpisa v konkretnih postopkih (OdlUS XI, 211, U-I-135/00, Ur. l. 93/02; OdlUS XIV, 50, U-I-127/03, Ur. l. 68/05).
10Pravne posledice razveljavitve za konkretna pravna razmerja določa 44. člen ZUstS: zakon ali del zakona, ki ga je US razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (enake učinke ima razveljavitev podzakonskega predpisa). Takšne posledice razveljavitve se običajno pojmujejo kot učinkovanje odločbe US za naprej (ex nunc). Vendar to velja samo z vidika formalne veljavnosti predpisa, ki z začetkom učinkovanja razveljavitve preneha veljati; z vidika nadaljnje uporabe predpisa pa je mogoče govoriti o omejenem retroaktivnem učinku – razveljavljeni predpis se namreč ne uporablja več tudi za razmerja, ki so že nastala pred razveljavitvijo in še niso prenehala obstajati. Časovna meja za retroaktivno delovanje razveljavitve predpisa je po določbi 44. člena ZUstS pravnomočnost; na pravna razmerja, o katerih je bilo pravnomočno odločeno, odločba US ne učinkuje. Z vidika delovanja sodišč in drugih državnih organov to pomeni, da je treba v vseh tekočih postopkih, ki še niso bili pravnomočno končani, upoštevati odločbo US – razveljavljena določba ne more biti več podlaga za sodno ali drugo pravno odločitev.
11Iz ZUstS torej izhaja, da odločba US, s katero je bil razveljavljen predpis ali njegov del, ne učinkuje na pravnomočne posamične akte. Vendar je ustaljeno stališče US, da razveljavitev predpisa učinkuje tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravilno vložena (po izčrpanju vseh pravnih sredstev in v predpisanem roku) ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno. Povsem jasno je, da razveljavitev zakona učinkuje v sprožilni zadevi, torej v konkretni zadevi, v kateri je US ob odločanju o ustavni pritožbi na pobudo prizadete osebe ali na lastno iniciativo odločilo tudi o razveljavitvi predpisa (pri tem je treba upoštevati, da v skladu z novejšo prakso US pobudniki praviloma izkazujejo pravni interes za izpodbijanje predpisov samo, če pobudo vložijo hkrati z ustavno pritožbo, torej po izčrpanju vseh pravnih sredstev). Vendar US priznava učinke razveljavitve tudi v vseh drugih pravilno vloženih ustavnih pritožbah, ki niso bile sprožilni primer za razveljavitev predpisa, in to tudi, če razveljavitev sploh ni bila povezana s postopkom ustavne pritožbe (npr., do razveljavitve je prišlo na zahtevo upravičenega predlagatelja). V postopkih z vloženimi ustavnimi pritožbami razveljavitev učinkuje na enak način tudi, če predpis ni bil razveljavljen zaradi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, temveč iz kakšnega drugega razloga (npr. zaradi kršitve načel pravne države, načela zakonitosti itd.).
12Ustavnosodna razveljavitev predpisa pa ne učinkuje samo v sprožilnem primeru oziroma v ustavnih pritožbah, ki so bile že vložene v času razveljavitve predpisa (kar zahteva načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena), temveč tudi v ustavnih pritožbah, ki so bile pravilno vložene po razveljavitvi predpisa. US namreč ugodi ustavni pritožbi, če redna sodišča pri odločanju niso upoštevala odločbe US in so svojo odločitev oprla na razveljavljeno določbo (takšna sodna odločba namreč temelji na protiustavni določbi in s tem krši kakšno materialno človekovo pravico oziroma je vsaj očitno napačna, kar pomeni kršitev 22. člena). Odločba US ima naravo splošnega pravnega akta (moč zakona) in jo je zato treba upoštevati pri sodnem odločanju. Po stališču US pa to ne pomeni samo v postopkih pred pravnomočnostjo, temveč tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. Razveljavitev sama po sebi sicer ni razlog za vlaganje rednih ali izrednih pravnih sredstev (razen za obnovo kazenskega postopka po 416. členu ZKP), vendar je treba dejstvo, da je bil predpis razveljavljen, upoštevati v okviru dopustnih razlogov (npr. napačna uporaba materialnega prava ali kršitev postopka) pri posameznih pravnih sredstvih. Tako npr., če nižje instance spregledajo odločbo US, mora to sanirati VS v postopku z revizijo (ali z drugim primerljivim izrednim pravnim sredstvom), sicer bo zadeva »padla« v postopku z ustavno pritožbo. VS (oziroma višje sodišče) mora odločbo US upoštevati tudi, če do razveljavitve predpisa pride šele med postopkom z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (in zato nižjim sodiščem v okviru pritožbenih ali revizijskih razlogov ni mogoče nič očitati, kajti za njih je predpis še veljal). V tem smislu se odločba US razlikuje od spremembe predpisa v normodajnem postopku – pri spremembi predpisa se tekoči postopki praviloma končajo po pravu, ki je veljalo ob začetku postopka (izjema so pogosto procesne določbe oziroma kadar je v prehodnih določbah predpisa določeno drugače), odločba US pa zaradi možnosti ustavne pritožbe učinkuje tudi v tekočih postopkih, vključno v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
13Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da meja učinkovanja ustavnosodne razveljavitve zakona ali drugega predpisa dejansko ni pravnomočnost, temveč neizpodbojnost – odločbo US je treba upoštevati na vseh instancah, kjer je odločitev še mogoče izpodbijati, tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, ko je o razmerju že pravnomočno odločeno. V zadevi OdlUS, XII, 3, U-I-201/99, Ur. l. 15/03 je US izrecno zapisalo, da učinek razveljavitve pomeni, »da se razveljavljene določbe ne smejo uporabiti v še ne pravnomočno končanih postopkih in postopkih, začetih z izrednimi pravnimi sredstvi«. Člen 44 ZUstS torej pravzaprav določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je US razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo neizpodbojno odločeno. Pri tem je treba še enkrat poudariti, da je mogoče odločbo US uveljavljati s pravnimi sredstvi samo v okviru razlogov in v obsegu, ki jih procesni zakoni dopuščajo. Sodna odločba, ki temelji na razveljavljenem predpisu, lahko pomeni napačno uporabo materialnega prava ali kršitev postopka (če je US razveljavilo procesni predpis). To je mogoče uveljavljati npr. s pritožbo oziroma pred VS z revizijo, odločba US pa praviloma ne more biti podlaga za obnovo postopka; procesni zakoni namreč ne dopuščajo obnove postopka zaradi napačne uporabe materialnega prava, obnova zaradi kršitve procesnih pravil pa je zelo omejena.
14Primeri odločb US. Zadeva Up-213/06 z dne 11. 9. 2007: »VS in Upravno sodišče sta svojo odločitev oprli tudi na določbo četrtega odstavka 121. člena ZVojI, za katero je US ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo in jo je zato razveljavilo. Sodišči sta svoji odločitvi sicer oprli tudi na določbo tretjega odstavka 121. člena ZVojI, vendar sta ji z razlago dali vsebino, ki nima podlage v besedilu te zakonske določbe. Kot je bilo že navedeno, izpodbijani sodbi temeljita na določbi, ki jo je US razveljavilo. S tem, ko je bila navedena določba uporabljena v konkretnem postopku, je bila pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena. Zato je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti Upravnemu sodišču v novo odločanje.« OdlUS XVII, 25, Up-33/05, Ur. l. 40/08: »Sodba VS, ki jo pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo, je bila sicer izdana pred učinkovanjem odločbe US št. U-I-300/04. Zakon ali del zakona, ki ga je US razveljavilo, se po 44. členu ZUstS ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vendar je US že sprejelo stališče, da razveljavitev zakona učinkuje tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve zakona še ni bilo odločeno. Zato je moralo US v obravnavanem primeru upoštevati odločbo št. U-I-300/04, ker bi sicer ustavni pritožnici kršilo pravico iz drugega odstavka 14. člena.« O učinkih razveljavitve predpisa glej tudi zadeve OdlUS XI, 287, Up-138/02, Ur. l. 3/03; OdlUS XIV, 101, Up-425/03, Ur. l. 96/05; Up-854/04, Ur. l. 66/06; Up-1054/05, Ur. l. 136/06; OdlUS XVI, 57, Up-227/05, Ur. l. 50/07 in OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08. O pravnih učinkih razveljavitve glej tudi odločbe US, izdane v zvezi s predpisi, ki so prenehali veljati pred ali med postopkom ustavnosodne kontrole.
15Primeri odločitev VS:
– Sodba VS št. II Ips 235/01 z dne 5. 12. 2001: »Del zakona, ki ga US razveljavi, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). O tu obravnavanem pravnem razmerju navedenega datuma še ni bilo pravnomočno odločeno, saj se je to zgodilo šele z odločitvijo sodišča druge stopnje o pritožbah strank na seji dne 15. 11. 2000 […]. Pritožbeno sodišče bi moralo ob uradnem preizkusu sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) upoštevati nastali zakonskopravni položaj, vendar je to opustilo.«
– Sodba in sklep VS št. II Ips 149/02 z dne 5. 12. 2002: »Delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ne pomeni protipravnega dejanja in tako tudi ni odškodninske odgovornosti države.«
– Sodba VS št. II Ips 570/03 z dne 28. 10 2004: »Po [ZUstS] se zakon ali del zakona, ki ga je US razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen). Glede tožnika o njegovem dednopravnem razmerju po zapustniku, kot rečeno, ni bilo pravnomočno odločeno, saj ni vezan na sicer pravnomočen sklep o dedovanju, ker ni sodeloval v zapuščinskem postopku. Zato ima torej v tem primeru odločba US retroaktiven učinek.«
–Sodba VS št. I Up 574/04 z dne 7. 4. 2005: »Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke utemeljeno odpravilo, saj je zaradi odločitve US odpadla pravna podlaga, na katero se je sklicevala tožena stranka. […] Sodišče prve stopnje je z uporabo 44. člena ZUstS pravilno ugotovilo, da gre za sporno razmerje, ki je nastalo pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati (to je pred 28. 3. 2003) in da do tega dne o njem ni bilo pravnomočno odločeno. Čas vložitve tožbe s tem v zvezi ni pravno pomembno dejstvo.«
– Sodba VS št. I Up 715/05 z dne 31. 8. 2005: »US je z odločbo št. U-I-58/04 […] odločilo, da se v 4. členu ZDen razveljavi beseda “neodplačno”, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi […]. Ker v tem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moralo že prvostopno sodišče odločiti na podlagi prej navedene odločbe US. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.«
– Sodba VS št. I Up 982/05 z dne 10. 10. 2006: »V obravnavanem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se razveljavljeni del PUP-a ne more uporabljati za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo asfaltne baze, saj to dovoljenje še ni postalo pravnomočno. Zaradi pravilne uporabe določb 44. in 45. člena ZUstS sta zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbeni ugovor glede retroaktivne uporabe odločbe US in ugovor, da odločba US ne more imeti vpliva na izdano gradbeno dovoljenje.«
– Sklep VS št. I Up 386/04 z dne 14. 3. 2007: »Odločitev prvostopnega sodišča je bila v času odločanja (24. 2. 2004) še pravilna in zakonita, saj se je opirala na tedanje besedilo 3. odstavka 23. člena ZUS. Vendar pa je US med pritožbenim postopkom s svojo odločbo št. U-I-68/04 […] delno razveljavilo določbo 3. odstavka 23. člena ZUS […]. Ker se odločbe US, s katerim je bil zakon razveljavljen, uporabljajo v vseh še ne pravnomočno končanih postopkih (44. člen [ZUstS]), je bilo treba odločitev prvostopnega sodišča glede stroškov upravnega spora na prvi stopnji spremeniti […].«
– Sodba VS št. X Ips 808/03 z dne 11. 4. 2007: »Ne glede na to, da je s 1. 1. 2007 postala izpodbijana prvostopna sodba pravnomočna, je VS odločitev o reviziji oprlo tudi na odločbo US št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004. Določbo 44. člena [ZUstS] […] je namreč po presoji VS treba razlagati ustavnoskladno tudi za primere odločanja o izrednih pravnih sredstvih. To pomeni, da praviloma, če ni z zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takega zakona) že pravnomočno odločeno. V zvezi z vloženo revizijo pa takšna odločba US predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločitev prvostopnega sodišča, kadar do izdaje odločbe upravnega sodišča o reviziji, ki je sicer glede na določbe ZUS-1 dopustna in dovoljena, še ni bilo odločeno.«
– Sodba VS št. VIII Ips 111/07 z dne 8. 4. 2008: »V obravnavanem primeru gre le za zamudne obresti iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1. 1. 2002. Zato je potrebno upoštevati tudi odločbo US št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je bila prehodna določba 1060. čl. OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. […] Zavzemanje tožnika, da mu gredo zamudne obresti najmanj do objave odločbe US (od 2. 1. 2002 do 17. 3. 2006), pomeni zavzemanje za drugačno obravnavanje in razlikovanje obveznosti (v zvezi s tekom zamudnih obresti), ki so zapadle pred 1. 1. 2002 in po 1. 1. 2002. Za to ni zakonske podlage in bi pomenilo nezakonit način uveljavitve OZ glede obresti od terjatev, ki so zapadle pred 1. 1. 2002.«
Literatura k členu:
Čebulj, Učinki ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča na uporabo podzakonskih aktov, s. 191–196, VI. dnevi javnega prava, Portorož 2000;
Kristan, Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS – z izrecno ustavno podlago?!, Revus 4, 2005, s. 11–41;
Krivic, Ustavno sodišče: pristojnosti in postopek, s. 47–210, v: Pavčnik/Mavčič (ur.), Ustavno sodstvo, Ljubljana 2000;
Krivic, Odločbe ustavnih sodišč kot pravni vir, s. 523–542, V. dnevi javnega prava, Portorož 1999;
Krivic, Vezanost Ustavnega sodišča na ustavo – ali na lastne prejšnje odločitve?, s. 39–52, VI. dnevi javnega prava, Portorož 2000;
Mavčič, Zakon o Ustavnem sodišču s pojasnili, Ljubljana 2000;
Nerad, Obnova kazenskega postopka na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, PP 24, 2003, s. I–V;
Nerad, Učinkovanje ratione temporis razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča, ZZR 2004, s. 311–336;
Nerad, Interpretativne odločbe Ustavnega sodišča, Ljubljana 2007;
Pavčnik, Metodologija ustavnosodnega odločanja: oris nekaterih odprtih vprašanj, PiD 6–7, 2000, s. 1175–1189;
Pavčnik, Razlaga (razumevanje) ustave, Pravnik, 6–8, 2003, s. 363–388;
Teršek, Ustavno sodišče in parlament: mehanizem »stopnjevanja sankcij«, PP 20, 2000, s. I–XV;
Testen, Razveljavitev z rokom in gola ugotovitev protiustavnosti – podlage za izrek in razlike v učinkih, PiD 6–7, 2000, s. 1130–1137;
Testen, Tehnike ustavnosodnega odločanja, s. 213–248, v: Pavčnik/Mavčič (ur.), Ustavno sodstvo, Ljubljana 2000;
Testen, Interpretacija v odločbah Ustavnega sodišča, PP 34, 2000, s. I–V; Testen, Tehnike odločanja Ustavnega sodišča v abstraktni presoji, PP 1,/1999, s. 5–7;
Testen, Vrste ustavnosodnih odločitev, JU 2, 2000, s. 163–176;
Testen, Ustavnost interpretativnih odločb ustavnega sodišča, s. 53–63, IX. dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Testen, Izkušnje Vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanjem ustavnosti in zakonitosti, Pravosodni bilten 4, 2009, s. 9–26;
Wedam – Lukić, Vloga Ustavnega sodišča in pomen njegovih odločitev za prakso sodišč, PiD 6–7, 2004, s. 1093–1102.