Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

28Pri posegih v podjetniško svobodo ravnanja (iz 1. odst. 74. člena) gre predvsem za možne posege s strani države. To se navezuje na povedano pod 2. točko (področje varovanja), da podjetniška svoboda zagotavlja predvsem varstvo svobodnega delovanja zasebnih gospodarskih subjektov zoper državne posege in gre v osnovi za obrambno pravico pred temi posegi. Izjema je npr. omejevanje vstopa na trg, ki ga lahko povzročijo tudi (oziroma predvsem) drugi subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (torej tretje osebe). Omejevanje vstopa na trg se zdi namreč sporno tako z vidika 3. kot tudi 1. odst. 74. člena (glej 1. točko). Nasprotno pa velja za primere iz 3. odst. 74. člena. Pri omejevanju konkurence gre namreč praviloma, razen v primerih, ko gre za “oblastno omejevanje konkurence”, pri prepovedani nelojalni konkurenci izključno za poseg v pravico s strani drugega subjekta, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V primerih, ko ne gre za posege države, se ta določba torej nanaša na zasebna razmerja. S tem, ko prepoveduje subjektom, ki opravljajo gospodarsko dejavnosti (fizičnim in pravnim osebam), da v medsebojnih razmerjih na trgu s svojim ravnanjem izkrivljajo konkurenco, ta določba ščiti upravičence zlasti v odnosu do tretjih fizičnih in pravnih oseb. Kolikor gre za negativni aspekt pravice do konkurence, ki je usmerjen predvsem zoper tretje osebe (ne državo), se v tem delu zastavlja vprašanje, ali gre za možen primer direktnega horizontalnega efekta te pravice zoper tretje osebe (t. i. »Drittwirkung«). Vprašanje je morda brezpredmetno, saj je država tudi v tem delu zavezana skrbeti za uresničevanje te pravice (preko ustrezne normativne ureditve, ki je v tem delu obširna).