Razlastitveni akt
Gregor Virant, 2002
14Naslednje vprašanje v zvezi z razlastitvijo je vprašanje, s kakšnim aktom oziroma v kakšnem postopku se lahko izvede razlastitev. V nemškem pravu je npr. znana t. i. “zakonska razlastitev”, torej razlastitev s samim zakonom. Za razliko od nemškega Grundgesetza, ki govori o razlastitvi “durch Gesetz oder auf Grund eines Gesetzes” (z zakonom ali na podlagi zakona), govori Ustava o razlastitvi “pod pogoji, ki jih določa zakon”. Ta dikcija pomeni, da se razlastitev v konkretnem primeru izvede s posamičnim aktom. Zakon, ki bi imel neposredne razlastitvene učinke (npr. zakon, ki bi prenesel zemljišča v določenem pasu ob morski obali v državno last), bi bil protiustaven, čeprav bi predvidel pravično odškodnino. Razlastitev s samim zakonom v slovenskem pravu torej ni dopustna. Ustava zahteva, da zakon uredi podlago (pogoje) za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi le v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo. Namen te ustavne zahteve je v učinkovitem pravnem varstvu prizadetih (pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo).
15Razlastitev je torej lahko izvedena le v konkretnem upravnem ali sodnem postopku na podlagi zakona. Tudi s podzakonskimi predpisi ali predpisi lokalnih skupnosti ni mogoče razlaščati. US je z OdlUS II, 10, U-I-87/91, Ur. l. 8/93 odpravilo del občinskega odloka, ki je v popisu javnih poti zajemal tudi pot, ki je bila v zasebni lasti. US je ocenilo, da je izpodbijana točka odloka v neskladju s 33. in 67. členom. Občina ne bi bila smela uvrstiti zasebnega zemljišča med javne poti, preden je zemljišče pridobila na podlagi pravnega posla ali v postopku razlastitve.