Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

5Lahko bi rekli, da ustavno zagotovljena svobodna gospodarska pobuda, ki obsega vsakršne odločitve o opravljanju gospodarske dejavnosti, pomeni, da je ustavno zagotovljeno svobodno sprejemanje gospodarskih odločitev na podjetniški ravni (Zabel, s. 95). Govorimo torej o svobodi podjetništva, pri čemer lahko zagovarjamo stališče, da je svobodna gospodarska pobuda pravzaprav izraz za podjetniško svobodo ravnanja. V tem smislu je 74. člen specialna določba v odnosu do ustavno zagotovljene splošne svobode ravnanja, ki je Ustava sicer izrecno ne omenja, izhaja pa iz človekovega dostojanstva, kot temelja demokratične države. Človekovo dostojanstvo je namreč vrednostni pojem, ki naj zagotovi predvsem svobodo (Šinkovec–1997, s. 44). Ker človek ne more razviti dostojanstva brez ekonomske osnove, se zahteva po svobodi razteza tudi na ekonomsko področje. Gospodarsko območje človekovega ravnanja pa je opredeljeno (tudi) z določbo o svobodni gospodarski pobudi (Šinkovec–1993, s. 423). Ker je dostojanstvo osebnosti varovano s splošno ustavno normo (34. člen), po kateri ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (Kaučič/Grad, s. 107), se v teoriji o svobodi ravnanja (oziroma o svobodi razvoja osebnosti) govori tudi v povezavi z določbo 34. člena (glej več o tem problemu Šinkovec–1997, s. 45–47). Vendar pa varstvo človekovega dostojanstva v naši ustavi izhaja iz številnih ustavnih določb, tako tudi iz 35. člena, ki poudarja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic in tako predstavlja bistvene elemente človekovega dostojanstva (Šinkovec–1993, s. 419). Praksa US izpeljuje splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Po stališču US ta določba s tem, ko jamči nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, zagotavlja tudi t. i. splošno svobodo ravnanja (OdlUS VII, 124, U-I-290/96, Ur. l. 49/98, tč. 17). Ta pa zajema tudi pogodbeno avtonomijo strank, ki je hkrati (upoštevaje podjetniško svobodo) zagotovljena tudi s 74. členom (OdlUS III, 99, U-I-202/93, Ur. l. 74/94, tč. 4). Zgolj svoboda ravnanja pa ni edini aspekt svobode podjetništva. Zdi se, da gre le za njegovo najbolj splošno opredelitev, ki pa se jo da v številnih primerih zatrjevanih kršitev tega člena konkretizirati tudi z drugimi manj splošnimi opredelitvami. Tako gre pri svobodni gospodarski pobudi lahko tudi za podjetniško pravico do zasebne lastnine, pri čemer je smisel podjetniške lastnine pridobivanje dohodka (33. člen). Podjetniška svoboda pomeni tudi svobodo izbire dejavnosti. Svobodi posameznika do izbire poklica (49. člen) ustreza namreč svoboda upravičencev iz 74. člena do izbire gospodarske dejavnosti. Pravici do združevanja (42. člen) na gospodarskem področju ustreza pravica do združevanja fizičnih in pravnih oseb zaradi skupnega uveljavljanja gospodarskih interesov. Svoboda združevanja se poleg političnega in socialnega nanaša namreč tudi na gospodarsko združevanje (prim. Šinkovec–1997, s. 327–341 in Šinkovec–2000, s. 979). Tudi po praksi US je pravica prizadetih oseb, da se svobodno združujejo, na splošno zagotovljena v 2. odst. 42. člena, za gospodarske subjekte pa izhaja iz določbe 1. odst. 74. člena, da je gospodarska pobuda svobodna (OdlUS, VII, 124, tč. 17). V tem smislu je podjetništvo primer hkratnega uporabljanja različnih ustavnih pravic, kar kaže na nujnost sistematične interpretacije Ustave (prim. Šinkovec–2000, s. 979).