Franc Testen, 2002

7Glede položaja predlagateljev iz prvih štirih alinej doslej v praksi US ni prihajalo do nejasnosti. Gre za skupino predlagateljev, pri kateri se obstoj pravovarstvene potrebe (praviloma neovržno  –  vendar glej v nadaljevanju) predpostavlja: daje jim jo sam zakon. Vprašanje bi se glede na določbo 2. odst. 23. člena ZUstS lahko pojavilo pri (najmanj) tretjini poslancev: ali naj US preverja, ali so med podpisniki zahteve za preizkus zakona tudi poslanci, ki so glasovali za njegov sprejem? US se doslej s tem problemom še ni srečalo. US tudi še ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali glede na to določbo nova vlada oziroma DZ ali drug organ novega sklica lahko izpodbija predpise, ki jih je sprejela prejšnja vlada oziroma DZ ali drug organ prejšnjega sklica. Glede na to, da lahko organ “svoje” predpise kadarkoli spremeni, bi bilo treba v takšnih primerih prepoved iz 2. odst. 23. člena razlagati strogo: motiv za izpodbijanje predpisa organa v prejšnji sestavi bi bil najverjetneje lahko le političen. Treba je namreč upoštevati, da tudi v primerih zahtev po 23. členu ostaja temeljna procesna predpostavka pravovarstvena potreba. Te pa organ, ki lahko sam spremeni predpis, za katerega meni, da je protiustaven oziroma nezakonit, ne izkazuje. (Da organ sploh ne more imeti pravnega interesa za vložitev pobude, glej v nadaljevanju – tč. III).

8US je v primerih zahtev, ki so jih dali predlagatelji iz prvih štirih alinej, štelo, da je ta procesna predpostavka (upravičeni predlagatelj) podana, tudi če je v času po vložitvi zahteve mandat organa, ki je zahtevo vložil, potekel ali če se je njegova personalna sestava spremenila (primerjaj komentar k čl. 160 –  tč. 25). Pač pa organ novega sklica oziroma organ po spremembi personalne sestave lahko razpolaga z zahtevo (jo na primer umakne).