Franc Testen, 2002

41Deseta alinea v pristojnostni določbi prepoveduje – oziroma bolje: napoveduje prepoved – protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank. Prepoved je pravno realizirana šele v ZUstS, ki v 3. in 4. odst. 68. člena določa možne sankcije zoper takšno delovanje.

42Na US je bilo doslej vloženih že nekaj pobud za oceno protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank, vendar jih je sodišče zavrnilo kot očitno neutemeljene (npr. OdlUS V, 92, U-I-165/94 z dne 6. 6. 1996 in OdlUS V, 95, U-I-115/96 z dne 13. 6. 1996) ali pa ustavilo postopek oziroma pobude zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Tako je npr. v sklepu OdlUS VIII, 53 , U-I-37/97 z dne 5. 3. 1999 – odločilo, da ni pristojno za odločanje o protizakonitosti delovanja političnih strank. Merilo presoje v postopkih po deseti alinei je samo Ustava. V zadevi OdlUS IX, 22, U-I-184/97 je dne 10. 2. 2000 zavrglo pobudo, ker je ugotovilo, da sporazuma političnih strank o sodelovanju pri vstopanju v Evropsko zvezo ne more šteti za akt političnih strank, ki bi bil lahko predmet ustavnosodne presoje po 68. členu ZUstS. Pobudnica namreč ni izkazala, da je bil sporazum sprejet in katere politične stranke naj bi ga bile podpisale. Pobudo v zadevi OdlUS IX, 166, Ps-1/00 pa je dne 15. 6. 2000 zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. O tem sklepu nekaj še v nadaljevanju.

43Pomembnejša stališča glede desete alinee 1. odst. 160. člena pa je US sprejelo v postopku ustavne pritožbe (OdlUS VII, 98, Up-301/96, Ur. l. 13/98) in v postopku potrditve poslanskih mandatov (OdlUS V, 213, Mp-1/96 z dne 12. 12. 1996).

44Vsebino desete alinee razlaga US kot t. i. “privilegij političnih strank”: v primerjavi z drugimi združenji uživajo politične stranke poseben položaj, ki je v tem, da je za odločanje o njihovem protiustavnem delovanju pristojno izključno US. Tako je odločilo v postopku ustavne pritožbe politične stranke, ki ji je upravni organ zavrnil vpis v register, ker je njen program med drugim določal, da si bo stranka prizadevala, da prednost pri naselitvi dobe osebe, ki so se iz Istre izselile kot politični in/ali ekonomski emigranti, njihovi potomci in sorodstvo (OdlUS VII, 98, Up-301/96 z dne 15. 1. 1998). US je poudarilo,da politična stranka ne nastane šele z registracijo, ampak že z ustanovitvijo. Tedaj dobi (omejeno) pravno sposobnost. Omenjeni privilegij varuje politično stranko v njenem delovanju in obstoju od nastanka – samo US torej lahko odloča o protiustavnosti njenih aktov tudi v času od ustanovitve do registracije. Pri odločanju o vpisu politične stranke lahko registrski organ ugotavlja le, ali politična stranka izpolnjuje z zakonom predpisane formalne pogoje, odločanje o izpolnjevanju vsebinskih pogojev pa je pridržano izključno US. Zato je US ob reševanju te ustavne pritožbe razveljavilo 4. odst. 3. člena Zakona o političnih strankah – ZPolS, ki je predstavljal podlago za odločanje registrskega (upravnega) organa o vprašanju ustavnosti programa politične stranke kot pogoju za vpis v register strank. Zavrnitev vpisa v register zaradi domnevno neustavnih aktov oziroma domnevno nameravanega neustavnega delovanja po vsebini pomeni isto kot prepoved delovanja politične stranke. Če namreč upravni organ ugotovi neustavnost akta politične stranke, mora zavrniti njen vpis v register. US pa ima najprej možnost neustavni akt samo razveljaviti, ne da bi ob tem odredilo izbris stranke iz registra. Prav tako US konkretno neustavno delovanje stranke lahko prepove, ne da bi ob tem odredilo njen izbris iz registra. (V ozadju te argumentacije je očitno tudi uporaba načela proporcionalnosti – ustavno dopustni cilj je treba doseči s čim manjšim poseganjem v ustavno pravico: v tem primeru pravico do združevanja iz 42. člena).

45Posebej je treba omeniti, da je US v navedeni odločbi razveljavilo ves 4. odst. 3. člena ZPolS – poleg dela, ki je z določbo o pristojnosti upravnega organa kršil navedeni privilegij političnih strank, tudi del, v katerem je določil, kaj je protiustavno delovanje političnih strank. Ustava namreč pojma “neustavno delovanje” ne opredeljuje. V 15. točki obrazložitve navedene odločbe OdlUS VII, 98 je US navedlo, da je pri opredeljevanju tega pojma potrebna tolerantnost. Ne zadošča, če neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Dokazati je treba resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe. V drugem delu navedenega člena je ZPolS določil, da je protiustavno ravnanje stranke, ki “propagira nasilje, rušenje ustavne ureditve ali zahteva odcepitev kakšnega dela Slovenije, oziroma sicer namerava delovati ali deluje protiustavno”. US je ugotovilo, da ta zakonska prepoved v prvem delu ni v skladu s hierarhijo vrednot, kakršno vzpostavlja Ustava (v 63. členu), v drugem delu pa je premalo jasna in bi na tako občutljivem področju lahko vodila k napačnemu razumevanju tega, kaj je političnim strankam prepovedano: stranka namreč tudi, če na ustavno dopusten način propagira Ustavi sovražne (nasprotne) cilje, deluje v okvirih ustavno dopustne tolerance.

46Prvi odst. 68. člena ZUstS določa, da vsakdo lahko da pobudo, predlagatelji iz 23. člena tega zakona pa zahtevo za oceno protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank. Zanimivo je, da je vsebino te zakonske določbe US najprej razložilo v obrazložitvi zadeve OdlUS V, 213, torej v sporu o potrditvi poslanskih mandatov. V navajanju razlogov za zavrnitev procesne legitimacije v sporu po 69. členu ZUstS se je sklicevalo tudi na 68. člen kot potrditev, da je v vseh primerih, ko lahko po ZUstS začnejo postopek posamezniki, njihova legitimacija vezana na zaščito njihovih pravic. Lahko bi rekli, da pri sklicevanju na 68. člen ZUstS ni šlo za nosilni razlog, vendar je vprašanje postalo osrednja tema odklonilnega LM sodnika Krivica, delno pa tudi pritrdilnega LM sodnika Jambreka. Iz ločenih mnenj se vidi, da se je US z vprašanjem temeljiteje ukvarjalo.

47Sodnik Krivic se je v LM zavzemal za razlago, da pobudniku po 68. členu ZUstS ni treba še posebej izkazovati pravnega interesa. Temu stališču je mogoče oporekati vsaj naslednje: njegova logično dosledna izpeljava bi zahtevala, da imajo tudi predlagatelji iz 23. člena ZUstS legitimacijo brez vsakih dodatnih omejitev (saj teh omejitev 58. člen ne navaja oziroma ne ponavlja izrecno – tako kot pri pobudi zahteve po pravnem interesu ne). Neomejeno in brezpogojno pravico zahtevati presojo protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank bi bilo potem treba priznati tudi vsem sodiščem, Državnemu tožilcu, Banki Slovenije, Računskemu sodišču, predstavniškim organom lokalnih skupnosti in reprezentativnim sindikatom za območje države. Takšen rezultat pa bi bil absurden: nekateri od takšnih predlagateljev so pravne osebe in imajo kot “vsakdo” že pravico do pobude, pri nekaterih drugih (npr. predstavniških organih lokalnih skupnosti) pa si ni mogoče misliti nobenega razumnega razloga, zakaj bi jim zakon v takšnih postopkih dajal privilegiran položaj predlagatelja. Tudi pobuda po 68. členu je torej vezana na pravni interes, zahteve posameznih predlagateljev iz 23. člena pa na dodatne procesne pogoje, tam, kjer so ti predpisani (zveza s posamično zadevo, ki jo predlagatelj obravnava, ogroženost pravic lokalne skupnosti oziroma pravic delavcev). Poleg formalnologičnih argumentov govorijo za to tudi ustavnopravni razlogi. Poseg US v akte in delovanje političnih strank upravičujejo samo najtehtnejši ustavnopravni razlogi (gl. zgoraj). Treba je upoštevati, da že sam začetek postopka zoper politično stranko zaradi njenega domnevno protiustavnega delovanja pomeni poseg v svobodo združevanja. Neomejena možnost vsakogar, da sproži takšen postopek, je za dosego ustavno dopustnega cilja tudi nepotrebna. Ni si mogoče misliti, da bi določena politična stranka aktivno nastopala z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red in resno ogrožala temeljne predpostavke svobodne demokratične družbe, usoda države pa bi bila odvisna od actio popularis, ker postopka ne bi sprožili niti DZ, niti tretjina poslancev, ne DS, Vlada in tudi ne posameznik, katerega pravni položaj bi bil s takšnim delovanjem stranke prizadet.

48Na stališče, da mora pobudnik tudi po 68. členu ZUstS izkazovati pravni nteres, se je, brez posebnega dodatnega utemeljevanja, postavilo US v že omenjeni zadevi OdlUS IX, 166. S sklepom je zavrglo pobudo zoper domnevno protiustavno delovanje političnih strank, ki naj bi na volitvah predsednika vlade na različne načine nadzorovale poslance, kako glasujejo. Glede obstoja pravnega interesa je uporabilo kriterije kot pri pobudah za začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Pri tem se je tudi sklicevalo na 24. člen ZUstS in navedlo, da konkretno očitano dejanje ne posega v pravni položaj pobudnika, tudi kot volivca ne.