Lovro Šturm, 2011

1Na tem mestu prikazujemo dve novejši odmevni sodni odločitvi iz evropskega pravnega okolja, in sicer sodbo Sodišča EU v zadevi Omega z dne  14. 10. 2004 in sodbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 15. 2. 2006. Obe sodbi temeljita na spoštovanju človekovega dostojanstva.

Sodišče EU je v zadevi  Omega d. o. o. za postavitev igralnic in igralnih avtomatov proti nadžupanji mesta Bonn – primer igre “Zaigrano ubijanje” (C-36/02 z dne  14. 10. 2004) dalo prednost pravici do človekovega dostojanstva celo pred temeljnimi pravili do svobode blaga in storitev na celotnem območju EU. Sodišče EU je pri odločitvi, s katero je pritrdilo odločitvi nadžupanje o prepovedi namestitve laserskih igralnih avtomatov, ki bi simulirali ustrelitev človeka, svojo odločitev oprlo na pravico do življenja in na pravico do človekovega dostojanstva. Pri tem je v paragrafih 34, 35, 39 in 41 razložilo, da pravni red Skupnosti nedvomno zagotavlja spoštovanje človekovega dostojanstva na ravni splošnega pravnega načela. Zato ni dvoma, da je namen zagotavljanja človekovega dostojanstva skladen s pravom Skupnosti, ne glede na to, da to zagotavlja tudi posebej poudarjeno načelo spoštovanja človekovega dostojanstva kot posebno temeljno pravico v državi članici Nemčiji. Ker so tako Skupnost kot tudi države članice zavezane, da spoštujejo temeljne pravice, je varovanje teh pravic legitimen interes, kar v načelu upravičuje tudi omejitev prisiljujočih  obveznosti, ki jih določa pravo Skupnosti – celo takih, ki sodijo med temeljne svoboščine Skupnosti in ki jih zagotavlja primarno pravo Skupnosti, kot je to npr. svoboda izvrševanja storitev na vsem območju Skupnosti. Pravo Skupnosti ne vključuje zahteve po opravljanju ekonomske dejavnosti, ki bi se odrazila v tržnem posredovanju iger, ki ponazarjajo dejanje uboja. Taka dejanja smejo biti predmet prepovedi v državah članicah z ukrepi, ki temeljijo na varovanju javnega interesa ob upoštevanju dejstva, da takšna dejanja nasprotujejo človekovemu dostojanstvu.

2Sodba nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 15. 2. 2006 (BVerfG, 1 BvR 357/05) je razveljavila nemški zakon o varnosti v zračnem prometu. Zakon je vseboval določbe, po katerih so smele nemške oborožene sile sestreliti letalo s potniki vred, če so se letala polastili teroristi z namenom, da ga uporabijo kot orožje zoper življenje ljudi. Zvezno ustavno sodišče je prepovedalo tako ravnanje nemških oboroženih sil, čeprav bi šlo za možen primer, da bi nemške oborožene sile s takim dejanjem lahko preprečile še večjo katastrofo. Zvezno ustavno sodišče se je pri tem oprlo na argumente iz Kantove etike. Presodilo je, da so sporne zakonske določbe v nasprotju s pravico do človekovega dostojanstva, ki je vrednota sama po sebi, saj bi v takem primeru država obravnavala potnike v letalu le kot objekt oziroma sredstvo za dosego nekega drugega javnega interesa.