Lovro Šturm, 2011

1Na tem mestu prikazujemo najprej vodilno sodbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 24. februarja 1971 v zadevi Mephisto, ki jo v svojih odločitvah navaja tudi slovensko US. Za nemško ustavo je značilna ureditev, ki zagotavlja varstvo svobode posameznika in človekovega dostojanstva kot končni ustavni cilj; vendar na  človeka ni moč gledati kot na samozadostno osebnost, ampak kot na socialno vezano osebnost z obveznostmi do družbe (BVerfGE 4, 7, 15, in sl.; 12, 45, 51; 65, 1, 41).

2V primerih, kadar ni izrecnega ustavnega dovoljenja za omejitev človekove pravice, kot npr. pri členu 5/3 nemške ustave (svoboda umetniškega in znanstvenega ustvarjanja), je nemško Zvezno ustavno sodišče zavzelo  stališče, da so ustavno dopustne samo take omejitve, ki vzpostavljajo ravnotežje med prizadetimi ustavnimi pravicami in drugimi ustavnimi pravicami iste stopnje in pomena. Neskladje s katerokoli od teh zahtev pomeni kršitev prizadete človekove pravice in običajno vodi k razveljavitvi zakona.

3Prikazana vrednostna opredelitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča pomeni, da je treba vrednote, ki so vtkane v ustavne norme, zlasti v določbe o človekovih pravicah, maksimirati do najvišje možne mere (BVerfGE 39, 1, 38; 57, 70, 99). Prikazano stališče ima dve posledici. Kot prvo naj omenimo to, da v primeru kolizije med dvema ali več ustavno zavarovanimi dobrinami ključno vprašanje ni spoznanje, katera ima prednost pred drugo, ampak poiskati rešitev, ki dopušča največjo možno stopnjo učinkovanja obeh od njiju, t. i. njihovo praktično sobivanje (praktische Konkordanz). Celo tiste pravice, ki jih Ustava zagotavlja brez omejitev, tako kot npr. svobodo umetniškega ustvarjanja, je zato ob spoštovanju omenjenega stališča možno omejiti, če njihovo izvrševanje ogroža druge ustavno zagotovljene dobrine. Značilni primer je odločitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča BVerfGE 30, 173 – 200 – Mephisto z dne 24. februarja 1971.

4V zadevi Mephisto predstavljamo najprej povzetek dejanskega stanja. Ustavna pritožba je bila naperjena proti prepovedi razmnoževanja, razširjanja in objave knjižnega dela »Mephisto – roman neke kariere« pisatelja Klausa Manna (1906–1949). Prepoved je izposloval posvojenec in edini dedič umrlega gledališkega igralca in intendanta Gustava Gründgensa. Klaus Mann je napisal roman leta 1933, potem ko je emigriral iz Nemčije. V njem je opisal vzpon gledališkega igralca Hendrika Höfgena, ki je izdal svoje politično prepričanje in zanemaril vse človeške in etične pomisleke, da bi v navezi z oblastniki nacionalsocialistične Nemčije napravil umetniško kariero. Osebi v romanu z imenom Hendrik Höfgen je služil kot vzorec Gustav Gründgens, kar bralcem ni bilo pretežko prepoznati. Ko je ustavna pritožnica leta 1963 naznanila izdajo romana  »Mephisto«, je posvojenec nedavno umrlega Gründgensa pred deželnim sodiščem dosegel prepoved izdaje. Sodišče jo je utemeljilo, češ da je prizadel umetnikovo dostojanstvo, njegovo podobo in da je nedopustno posegel v spomin nanj. Zvezno sodišče je potrdilo odločbo deželnega sodišča.

5Ustavna pritožba ni bila uspešna. Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča podajamo v kratkem povzetku. Ustavna določba iz 3. odstavka 5. člena nemške ustave o svobodi umetnosti in znanosti ter o svobodi raziskovanja in poučevanja izhaja, tako kot vse temeljne pravice, iz človekove podobe, iz same ustave, to je iz človeka kot odgovorne osebnosti, ki se svobodno razvija v okviru družbene skupnosti (glej BVerfGE 4, 7, 15). Glede na to, da ta ustavna določba ne vsebuje zakonskega pridržka, je treba meje za zagotavljanje umetniške svobode določiti  le z ustavo samo. Zato je ni mogoče relativizirati niti s splošnim pravnim redom niti z nedoločenimi pravnimi pojmi. Morebitne konflikte, ki se porajajo ob zagotovilu umetniške svobode, je treba reševati po merilih temeljne ustavne vrednostne ureditve in ob upoštevanju enotnosti vrednostnega sistema z ustavno interpretacijo. Kot del ustavnopravnega vrednostnega sistema je umetniška svoboda podrejena zlasti spoštovanju človekovega dostojanstva (1. člen), ki kot najvišja vrednota obvladuje celotni ustavnopravni vrednostni sistem. Zagotovilo umetniške svobode lahko pride kljub temu v konflikt z ustavnopravno zavarovanim področjem osebnostnih pravic, ker umetniška stvaritev povzroča učinke tudi na družbeni ravni. Dejstvo, da umetnik s svojo stvaritvijo lahko poseže tudi v osebne in življenjske  podatke človeka v njegovem okolju in na ta način prizadene družbene vrednostne pravice in pravice do spoštovanja prizadetega, je utemeljeno s tem, da  umetniška storitev ne učinkuje samo kot estetska realnost, ampak predstavlja poleg tega tudi danost v realnem svetu, ki je v svoji umetniški različici lahko pretirana, vendar pa se s tem ne izgubijo njeni širši družbeni učinki. Ta učinkovanja na družbeni ravni se pojavijo spontano poleg prvotnega  in samostojnega področja umetnosti. Enakovredno jih je treba upoštevati tudi ob določbi o svobodi  umetnosti, zato, ker  »realni« in »estetski« svet  tvorita neločljivo celoto.

6ESČP v svojih odločitvah poudarja, da morajo posamezniki pri uresničevanju pravice do svobode izražanja ravnati v skladu s svojimi obveznostmi in odgovornostmi. Slovensko US tako primeroma navaja sodbo v zadevi Éditions Plon proti Franciji z dne 18. 8. 2004; sodbo v zadevi Association Ekin proti Franciji z dne 17. 10. 2001 in sodbo v zadevi Vereinigung Bildender Künstler proti Avstriji z dne 25. 1. 2007.