Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

45Za primere povezave med pravicama iz 74. in 49. člena, hkrati pa tudi z 2. členom, glej npr. odločitve US v zadevah OdlUS I, 33 in OdlUS VIII, 1, tč. 13–24) v zvezi z ustavnosodno presojo določb Zakona o delovnih razmerjih (oba primera se nanašata na t. i. konkurenčno prepoved), OdlUS VII, 204, tč. 39–52) v zvezi z ustavnosodno presojo določb Zakona o graditvi objektov (primer se nanaša na višanje izobrazbenih pogojev za projektiranje objektov in izobrazbenih meril za gradnjo objektov in nadzor nad gradnjo), OdlUS VIII, 108, U-I-144/95, Ur. l. 45/99 (tč. 8) v zvezi z ustavnosodno presojo določb Zakona o sodiščih in Sodnega reda (primer se nanaša na ustavnosodno presojo omejitev opravljanja funkcij ali drugih dejavnosti sodnega osebja zunaj sodnega dela na tiste, ki ne prizadevajo neodvisnosti ali ugleda sodstva). Navedeni primeri kažejo na prekrivanje obeh pravic, le v zvezi z ustavnosodno presojo določb Zakona o graditvi objektov je US razlikovalo med ustavno dovoljenostjo posega v obe pravici in izpodbijano ureditev posebej presojalo glede njene dopustnosti z vidika 74. in posebej z vidika 49. člena, pri čemer je ugotovilo le kršitev 49. člena.

46OdlUS I, 33, U-I-51/90, Ur. l. 27/92: US je v zvezi z zakonsko možnostjo dogovora prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja ocenilo, da Zakon o delovnih razmerjih s to določbo ne omejuje ustavne pravice vsakogar, da prosto izbira zaposlitev (2. odst. 49. člena), temveč le dopušča možnost, da delavec, ki bo po prenehanju delovnega razmerja lahko nastopal na trgu bodisi kot ponudnik delovne sile, bodisi kot podjetnik, prostovoljno pristane na to, da se mu pod določenimi pogoji začasno omeji pravica do proste izbire zaposlitve. Razlogi za to so v upravičeni težnji delodajalca po omejevanju nelojalne konkurence, kar ima podlago v 74. členu. US pa je v nadaljevanju zadevo rešilo preko 2. člena in zakonsko ureditev razveljavilo z odložnim rokom zaradi neskladja z načeli pravne in socialne države. Že v tej zadevi pa je bilo stališče sodnika Krivica (LM), ki se je sicer strinjal z izrekom, ne pa z obrazložitvijo, da je šlo zlasti za nedovoljen oziroma prekomeren poseg v pravici iz 49. in 74. člena. Predvsem v tem smislu je bila zakonska ureditev hkrati tudi v nasprotju z načeli pravne in socialne države. Dopustnost izpodbijane ureditve bi bilo zato po njegovi oceni treba presojati glede na določbo 3. odst. 15. člena (OdlUS I, 33).

47OdlUS VIII, 1, U-I-81/97, Ur. l. 12/99, tč. 13–24: Zdi se, da se je v nakazano smer (Krivičevo LM v zadevi U-I-51/90) nagnila argumentacija v zvezi z v Zakonu o delovnih razmerjih določeno prepovedjo dela delavca, dokler je ta v delovnem razmerju, vsebinskim območjem te prepovedi, pogojem za aktualnost prepovedi, zakonsko kvalifikacijo kršitve prepovedi in možnostmi sankcij. US je sicer ponovno podarilo, da t. i. konkurenčna prepoved ni že v načelu v neskladju z Ustavo. Pri tem je predhodno tudi pojasnilo, da je pravica, ki jo more s svojim delom zunaj tistega, ki sodi v njegove dolžnosti iz delovnega razmerja, kršiti delavec, delodajalčeva pravica do lastnine (33. člen) in, kolikor gre za nelojalno konkurenco, svoboščina podjetništva (74. člen). Slednja je glede dejavnosti zunaj delovnega razmerja zagotovljena tudi delavcu. Potem ko je US poudarilo, da je zakonodajalec dolžan v skladu z načeli pravne in socialne države (2. člen) in v mejah določbe 3. odst. 15. člena skrbno pretehtati vsebino in obseg ter pravne posledice take prepovedne oziroma omejitvene norme, je po presoji vseh relevantnih okoliščin izpodbijane ureditve ugotovilo, da gre za nesorazmeren in s tem neutemeljen poseg v delavčevo svobodo dela in podjetniško pobudo. Hkrati je ocenilo, da tudi če bi sodna praksa v posameznih primerih izhajala iz varstva teh delavčevih svoboščin, izpodbijana ureditev povzroča pri delavcu vsaj visoko stopnjo pravne negotovosti; načelo pravne varnosti pa je eno izmed načel pravne države (2. člen). Zato je izpodbijano ureditev razveljavilo z odložnim rokom.

48OdlUS VII, 204, U-I-14/97, Ur. l. 23/97, 76/98 in 83/98, tč. 39–52: V zvezi z ustavnosodno presojo določb Zakona o graditvi objektov – ZGO pa je US razlikovalo med ustavno dovoljenostjo posega v obe pravici in izpodbijano ureditev posebej presojalo glede njene dopustnosti z vidika 74. in posebej z vidika 49. člena. Po predhodni ugotovitvi, da je izpodbijana ureditev zasledovala legitimen zakonodajalčev interes in za dosego tega cilja izbrala primeren ukrep, je US v nadaljevanju različno ocenilo možnost upravičencev iz 74. člena in upravičencev iz 49. člena, da se na novo ureditev pripravijo. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana ureditev skladna z Ustavo le glede na njen 74. člen, kar pa ne velja za poseg v 1. odst. 49. člena (in tudi v 1. odst. 50. člena ter v 2. člen), zato je naložilo zakonodajalcu odpravo ugotovljene protiustavnosti. V tej zadevi pa je v zvezi s presojo posega v 74. člen pojasnilo (tč. 40 obrazložitve):” Svoboda gospodarske pobude se nanaša predvsem na gospodarske organizacije in druge pravne subjekte. Po oceni US ZGO v izpodbijanih določbah ne posega v svobodo gospodarske pobude teh subjektov. US je že v zadevi OdlUS III, 81, U-I-179/93 z dne 30. 6. 1994 in v zadevi OdlUS V, 38, U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996 odločilo, da ni v neskladju z Ustavo ureditev, ki daje obstoječim pravnim subjektom določen rok za prilagoditev novo predpisanim zahtevam za opravljanje dejavnosti. ZGO tak rok določa v 100. c členu: osebe, ki opravljajo dejavnost projektiranja in inženiringa, morajo ustanovitvene akte uskladiti z določbami ZGO v devetih mesecih po njegovi uveljavitvi, te dejavnosti pa lahko opravljajo pod dotedanjimi pogoji še petnajst mesecev po objavi soglasja Vlade k statutu inženirske zbornice. Ta rok je dovolj razumen za prilagoditev gospodarskih družb na novo ureditev. Isto velja za samostojne podjetnike posameznike. V primeru, da slednji menijo, da jih v opravljanju dejavnosti projektiranja utesnjujejo predpisi ZGD o registraciji dejavnosti (na kar kažejo nekatere njihove navedbe v pobudah), bi morali izpodbijati ta zakon oziroma izvršilne predpise, izdane na njegovi podlagi. Tega v navedeni zadevi niso storili, zato US teh njihovih trditev v tej zadevi ni presojalo.« (OdlUS VII, 204, tč. 39–54).

49US je poseg v obe pravici (iz 49. in 74. člena) hkrati ocenjevalo tudi v primeru OdlUS VIII, 108 v zvezi z ustavnosodno presojo izpodbijanih določb Zakona o sodiščih in Sodnega reda glede omejitev opravljanja funkcij ali drugih dejavnosti sodnega osebja zunaj sodnega dela na tiste, ki ne prizadevajo neodvisnosti ali ugleda sodstva. Pri tem je poudarilo, da pri izpodbijani ureditvi ne gre za konkurenčno prepoved, temveč v njej določene omejitve izhajajo iz same narave dela v pravosodju in je ratio legis tu povsem drug. Ker sodno osebje prisostvuje pri izvrševanju sodne funkcije oziroma izvršuje opravila, za katera je pristojno sodišče, ga je bilo potrebno zavezati z določenimi pravili obnašanja, ki izhajajo iz zahteve po nepristranosti sodišča kot dela ustavno zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva (23. člen), ugled sodstva pa je predpogoj za uveljavitev načel pravne države (2. člen). Izpobijana ureditev po oceni US sicer posega v pravico iz 49. in 74. člena, kolikor se ti pravici nanašata tudi na uporabo prostega časa izven delovnega časa, vendar poseg ni protiustaven, saj je zadovoljeno ustavnemu načelu sorazmernosti, pri čemer je test sorazmernosti v sklepu podrobno izpeljan. Hkrati je US tudi ocenilo, da izpodbijana ureditev ne predstavlja kršitve 2. člena in je pobudo zavrnilo (glej OdlUS VIII, 108, tč 8).