Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

50OdlUS II, 18, U-I-92/92, Ur. l. 12/93: V tej zadevi je US v zvezi z ustavnosodno presojo Zakona o prometnem davku (Ur. I. 4/92) izpodbijano ureditev plačila prometnega davka od prometa proizvodov, ki je privilegirala podjetja za zaposlovanje invalidov (oprostitev 20 % prometnega davka), razveljavilo z odložnim rokom. Ocenilo je namreč, da takšna ureditev ni v skladu z ustavno svobodo gospodarske pobude (1. odst. 74. člena v povezavi z načelom enakosti pred zakonom), saj privilegiranje posameznih vrst gospodarskih subjektov omejuje gospodarske možnosti in s tem svobodo gospodarske pobude drugih gospodarskih subjektov, niti s prepovedjo izvajanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo (2. odst. 74. člena). Tudi v primeru, če bi se zneski oproščenih prometnih davkov reinvestirali v invalidska podjetja, s tem ne bi bila v celoti odstranjena neenakopravnost gospodarskih subjektov v nastopanju na tržišču, niti prelivanje tako pridobljenih materialnih koristi takih podjetij, ki lahko zaradi tako pridobljenega privilegiranega položaja na tržišču daleč presegajo zneske oproščenih prometnih davkov, v roke lastnikov takih podjetij. Po oceni US so namreč dopustne in skladne z načelom enakosti pred zakonom le take davčne olajšave, ki podjetjem za zaposlovanje invalidov izenačujejo njihov položaj na tržišču z drugimi, ker bi bila drugače zaradi večjih stroškov za zaposlovanje invalidov v podrejenem položaju, oziroma jim priznavajo še dodatno stimulacijo, brez katere podjetniki za dodaten napor pri zaposlovanju invalidov, ki je v javnem interesu, ne bi bili zainteresirani – ki pa ne sme biti tako velika, da bi lahko podjetje zaradi nje zmoglo nižje cene od konkurence. US je ocenilo, da oprostitve prometnega davka od prometa proizvodov tem kriterijem v danem primeru niso ustrezale.

51OdlUS VII, 53, U-I-296/96, Ur. l. 42/98 : US se je v tej zadevi implicitno ukvarjalo tudi z vprašanjem možnega omejevanja vstopa na trg (v zvezi z ustavnosodno presojo Uredbe o postopku in pogojih za oddajo površin ob avtocestah za zgraditev objektov za spremljajoče dejavnosti in o določitvi višin povračil za uporabo teh površin), čeprav je predhodno ocenilo, da prosto nastopanje na trgu ni omejeno s predpisom, ki določa pogoje za konkuriranje na javnih razpisih, ampak s predpisom, ki sklenitev nekega gospodarskega posla podvrže režimu javnega razpisa (ki pa ni bil izpodbijan) ter zato zadevo rešilo preko 14. člena. Po oceni US se v tem primeru relevantna dejavnost (vrsta dejavnosti) niti relevantni trg nista pokrivala s predmetom Uredbe, niti s predmetom že izvedenih javnih razpisov, pri katerih je bila Uredba že uporabljena, zato izpodbijana ureditev ni vnaprej izločala s trga vse tiste, ki na trgu ob uveljavitvi Uredbe še niso bili navzoči, in bi ti bili tako potisnjeni v položaj, ko na trg sploh ne bi mogli nikoli prodreti. Poudarilo je, da nikoli ni bilo nobene podobne omejitve, ki bi pobudnici preprečevala odprtje bencinskega servisa kjerkoli drugje v Sloveniji (takšne reference je bilo potrebno izkazati le za poslovanje ob avtocestah). Možnost vključitve na slovenski trg prodaje naftnih derivatov na bencinskih servisih je bila tako po oceni US ves čas odprta novim interesentom, ki so brez izkazovanja takšnih referenc lahko pričeli poslovati in se ukvarjati z opisano dejavnostjo na bencinskih servisih na katerihkoli drugih lokacijah (glej točke 27–28). V nadaljevanju pa je ocenjevalo možno kršitev 14. člena, razpisni pogoji so namreč uvedli razlikovanje med potencialnimi konkurenti, ki v Sloveniji imajo bazo za oskrbo z naftnimi derivati ter vsaj tri bencinske servise, ter tistimi, ki tega nimajo. Pri tem je ocenilo, da to razlikovanje ni bilo v nasprotju z 2. odst. 14. člena. Uredbodajalec pri uvedbi tega razlikovanja namreč ni ravnal arbitrarno, ker je imel za razlikovanje stvarno utemeljene razloge, kot so izhajali iz ugotovljenih legitimnih državnih interesov. Ob tem je US, ker je bila pobudnica slovenska družba v tuji lasti, predhodno tudi ugotovilo, da ne gre za primer iz 1. odst. 14. člena, obiter dictum pa tudi pojasnilo, da je izpodbijana ureditev prenehala veljati še pred datumi, ki bi bili kakorkoli relevantni za preizkus v smislu, ali je izpodbijana ureditev v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi (v povezavi z ESP), četudi pobudnica tega ni uveljavljala. V tej zadevi je dal sodnik Ude pritrdilno LM, zlasti, ker se ni strinjal z oceno, da “prosto nastopanje na trgu ni omejeno s predpisom, ki pogoje za konkuriranje na javnih razpisih določa, ampak s predpisom, ki sklenitev nekega gospodarskega posla podvrže režimu javnega razpisa zadeve”. Ob tem je pojasnil, da je glasoval za odločitev, ker tudi presoja preko 74. člena Ustave in 17. člena Zakona o varstvu konkurence po njegovi oceni ne bi pripeljala do drugačnega izreka. Kljub stališču, da “prosto nastopanje na trgu ni omejeno s predpisom, ki pogoje za konkuriranje na javnih razpisih določa”, menim, da bi se US, kolikor bi v tem ali drugem podobnem primeru ocenilo, da izpodbijana ureditev novim interesentom omejuje vstop na trg, težko izognilo presoji zadeve preko 74. člena ob uporabi testa sorazmernosti.

52OdlUS VIII, 274, U-I-322/97 , Ur. l. 1/2000, tč. 9 in 10: US je ob presoji določb Zakona o davku od dobička pravnih oseb ocenilo, da določba ni v neskladju z Ustavo, pri tem je pojasnilo (tč. 9): “Sodobne države z davki ne zasledujejo zgolj fiskalnih ciljev, temveč so davki hkrati tudi sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik. Na gospodarskem področju so davki eden od instrumentov narodnogospodarskega upravljanja. Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude po 74. členu zagotavlja gospodarskim subjektom veliko svobodo, hkrati pa nalaga državi skrb za spremljanje razmer na trgu in dolžnost za zagotavljanje ravnovesja med svobodo in socialnimi načeli. Ustava zakonodajalcu nalaga, da oblikuje gospodarsko politiko in ga pooblašča za sprejem ukrepov, s katerimi bo lahko zagotovil uresničevanje ciljev te politike. Iz izpodbijanih določb izhaja, da je zakonodajalec želel doseči dvoje: prvič, preprečiti povezanim osebam, da bi se izognile davčnim obveznostim, kadar gre za medsebojno kreditiranje, in drugič, z drugačnim določanjem davčne osnove za povezane osebe je želel izenačiti njihov položaj z drugimi gospodarskimi subjekti, ki posojila pridobivajo na prostem trgu. S tem je tudi želel izenačiti konkurenčni položaj vseh gospodarskih subjektov na trgu. Določitev davčne osnove na način, ki naj izenači konkurenčni položaj gospodarskih subjektov na trgu in prepreči izogibanje davčnim obveznostim, predstavlja dopustno omejitev svobodne gospodarske pobude (74. člen). Iz enakih razlogov tudi ne gre za kršitev načel pravne države (2. člen).” V nadaljevanju je US glede očitane kršitve načela enakosti pred zakonom pojasnilo, da drugačna ureditev, kot jo je zakonodajalec predvidel za povezane pravne osebe v primerjavi z drugimi (nepovezanimi) pravnimi osebami, temelji na njihovem drugačnem pravnem in dejanskem položaju. Gre namreč za posebne medsebojne poslovne odnose, ki omogočajo prelivanje dobička iz pozitivno uspešnih na tiste, ki poslujejo z izgubo, s tem pa se poslovno uspešne lahko izognejo plačilu davčnih obveznosti. Drugačen način za določitev davčne osnove je zakonodajalec predpisal, da bi preprečil tako izogibanje davčnim obveznostim. Zasledovani cilj je ustavno dopusten, predpisano razlikovanje pa razumno sredstvo za dosego tega cilja.