Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

39OdlUS III, 99, U-I-202/93, Ur. l. 74/94: US je v zadevi, ki se nanaša na omejevanje dopustne višine dogovorjene obrestne mere, odločilo, da določbi 1. in 2. odst. 399. člena ZOR nista v neskladju z Ustavo (oziroma 14., 35. in 74. členom). Pri tem je v tč. 4 zavzelo tudi stališče: “Eno temeljnih načel obligacijskega prava je svoboda urejanja obligacijskih razmerij. Takšna splošna avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava je utemeljena tudi v splošni svobodi ravnanja, izhajajoči iz nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki je zagotovljena s 35. členom, in v svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu. Zato so posamezne zakonske omejitve svobodne pogodbene volje lahko v skladu z Ustavo le, če izpolnjujejo ustavne pogoje za dopustnost omejevanja ustavnih pravic, v spornem primeru zlasti pogoje iz 3. odst. 15. člena in, kolikor gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, tudi pogoje iz 2. odst. 74. člena.” V nadaljevanju je US pojasnilo, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo (višina obresti je eden poglavitnih instrumentov gospodarske in monetarne politike), s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti, zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine in zaradi zagotavljanja načela, da je Slovenija pravna in socialna država. Glede na te podlage za dopustnost omejevanja svobodne pogodbene volje je zakonodajalec lahko predpisal različne omejitve te svobode glede na različne statusnopravne značilnosti posameznih udeležencev v pravnem prometu. Pri tem je poudarilo tudi, da se od udeležencev v gospodarskih pogodbah pričakuje profesionalnost, zato se jim nalagajo večji riziki. Čeprav določbe o človekovih pravicah ne veljajo samo za fizične osebe, pa enakost pred zakonom ne zahteva, da bi bile vse fizične in pravne osebe popolnoma izenačene v vseh pravicah. V tej zadevi se je zastavilo tudi vprašanje, ali ni neustavno stanje, ko noben predpis ne omejuje višine pogodbenih obresti med drugimi osebami (torej ne posamezniki). Zakon, ki ga napoveduje 2. odst. 399. člena, ZOR, namreč ni bil izdan. Čeprav bi zakonodajalec lahko omejil tudi najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti med osebami, ki niso posamezniki, je US ocenilo, da ne gre za protiustavno pravno praznino. ZOR namreč vsebuje številne določbe, ki ob pravilni uporabi lahko tudi v razmerjih, ki jih ne sklepajo posamezniki, zagotovijo varovanje in uresničevanje ustavnih načel, ki so lahko ogrožena ob dogovarjanju nedopustno visokih pogodbenih obresti (US se je primeroma sklicevalo na člene 10, 12, 13, 15, 141 in 400. Sodišča (pravdna) bi zato morala pri odločanju o posameznih primerih vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem temeljnih načel ZOR.

40OdlUS VII, 36, U-I-123/95, Ur. l. 27/98: Stališče, da tudi pravica do svobodne gospodarske pobude kot podjetniška svoboda ravnanja (ki izhaja iz splošne svobode ravnanja), varuje svobodno urejanja pogodbenih razmerij, izhaja tudi iz pritrdilnega LM sodnika Testena in odklonilnega LM sodnika Udeta v tej zadevi, ki se je nanašala na presojo ustavnosti drugega odstavka 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodnik Testen je tako dal LM, ker odločba US v tej zadevi posebej ne pove, katera ustavna določba varuje svobodo urejanja pogodbenih razmerij. Pri tem sam tudi ocenjuje, da bi poseg v ustavno pravico iz 35. in 74. člena pojmovno lahko predstavljala le določba, ki uzakonja prepoved določenega ravnanja strank pogodbenega razmerja in sankcijo ničnosti, ne pa določba, ki daje tožilcu pooblastila v postopkih, kjer naj se zagotovi izvajanje predpisov, katerih vsebina je lahko utemeljena le v varstvu javne koristi. Sodnik Ude pa je v LM ocenil, da v tem primeru pooblastilo izpodbijane določbe ni v skladu s pravnim sistemom, zlasti ne s splošno svobodo ravnanja, ki izhaja iz ustavne pravice varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, opredeljene v 35. členu, in ki je na gospodarskem področju v 74. členu opredeljena kot svobodna gospodarska pobuda

41OdlUS VII, 53, U-I-296/96, Ur. l. 42/98, tč. 19: Na povezavo med splošno svobodno ravnanja in svobodno gospodarsko pobudo je US opozorilo tudi v zadevi, ko je pojasnilo, da US Nemčije, katere ustava posebne določbe o svobodi podjetništva ne pozna, izpeljuje svobodo podjetništva iz splošne svobode ravnanja (kot podjetniško svobodo ravnanja).

42Up-110/01 z dne 3. 7. 2001, Ur. l. 60/2001, tč. 16 in 17: V obrazložitvi sklepa o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je US v zvezi z očitanim posegom v svobodno gospodarsko pobudo pritožnici pojasnilo, da z izpodbijanimi odločbami ni bilo poseženo v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude (1. odst. 74. člena), saj ji je bilo omogočeno, da je poslovne odnose uredila na način, ki si ga je izbrala. Hkrati je US kot neutemeljena ocenilo tudi njena zatrjevanja, da naj bi izpodbijane odločbe v svobodno gospodarsko pobudo posegle zaradi upoštevanja definicij in pravnih standardov, ki sploh ne obstojijo kot pravni vir. Pri tem je US (ob sklicevanju na stališča teorije) pojasnilo: “Svobodna gospodarska pobuda oziroma pogodbena svoboda kot ena njenih izraznih oblik glede na to, da sistem obligacijskega prava ne temelji na numerus claususu pogodbenih oblik, obsega tako svobodo sklepanja pogodb, svobodo vsebinskega urejanja kot tudi svobodo oblikovanja tipa zaveze. Posledično so tako določene pogodbe popolnoma odvisne od vsakokratne volje strank, kar pomeni, da stranke vsakokrat posebej izoblikujejo celotno pogodbo. Ob tem pa lahko zaradi pogostosti uporabe posameznih sestavin v pravnem prometu te pogodbe postanejo prometno tipične, s čimer vplivajo tudi na klasifikacijo pogodb (razvijejo se pogodbe, ki so tipične za poslovni promet). Ne glede na zakonsko neurejenost ki je praviloma posledica novosti, teoretične nedognanosti in judikatne neobdelanosti, pogodbe skozi rabo pridobivajo svojo samolastno obliko, ki je kot taka tudi deležna pravnega varstva. Ker pa gre za zakonsko neurejene pogodbe, je v ospredju pravnega varstva sodno kreiranje pravil; sodnik, upoštevaje določena pravila (predvsem splošne norme obligacijskega prava) in metode, zapolni praznino s samostojno kreiranim pravilom. Pri tem je ta njegova kreativnost pri tipičnih pogodbah poslovne prakse manjša kot pri specifičnih izvenzakonskih pogodbah, saj se primernost ustvarjenega pravila ugotavlja na večjem vzorcu pogodb. To sodno kreiranje prava se tako kaže kot nujna posledica priznavanja zakonsko neurejenih pogodb. Ali se posamezno sodno kreirano pravo v določenem primeru tudi uporabi, pa je povsem odvisno od ugotovljenih namenov in ciljev pravnega posla, ki jih stranki zasledujeta s pogodbo. Samo poimenovanje pogodbe je namreč irelevantno.” (V tej zadevi se je US tudi izrecno sklicevalo (tč. 17, op. 1) na stališče sprejeto v zadevi OdlUS III, 99).