Renata Zagradišnik, 2011

12OdlUS XIV, 84, U-I-212/03, Ur. l. 111/05: Predmet presoje je bila med drugim prepoved oglašanja odvetnikove dejavnosti. US je ugotovilo, da taka prepoved pomeni omejitev svobodne gospodarske pobude, ki zahteva presojo, ali za takšno ureditev obstaja javna korist, in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Javno korist prepovedi je US videlo v vlogi, ki jo ima odvetništvo za delovanje celotnega pravosodnega sistema. »Opravljanje odvetniškega poklica ne zahteva samo izpolnjevanja strokovnih pogojev, temveč v enaki meri ali še bolj spoštovanje etičnih načel, kar zagotavlja službo nudenja pravne pomoči, ki na visokokvalificirani ravni skrbi za varstvo posameznih ustavnih kategorij, zlasti na področju varstva človekovih pravic. Odvetništvo mora istočasno z ustavnega vidika izpolnjevati tudi splošne družbene interese, ki Slovenijo po 2. členu opredeljujejo kot pravno državo. Doseganje navedenih lastnosti odvetništva je v javno korist in v korist posameznikov, ki jih odvetniki zastopajo.« Glede načela sorazmernosti pa je US ugotovilo, da je absolutna prepoved oglašanja prekomeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo, saj že disciplinska in odškodninska odgovornost, zlasti pa  pogoji za odvetnika, ki jih je zakonodajalec postavil za opravljanje odvetniškega poklica, že sami po sebi v zadostni meri zagotavljajo, da bo odvetnik svoj poklic opravljal strokovno in v skladu s pravili etike. US je pojasnilo še, da ugotovljena protiustavnost ne pomeni, da bi moral zakonodajalec odpustiti prosto oglašanje, temveč le, da bi lahko zasledovano javno korist dosegel z milejšim ukrepom, npr. določil dovoljene in nedovoljene oblike oglašanja.

13OdlUS XIV, 76, U-I-163/05, Ur. l. 97/05: US je ob presoji Zakona o preprečevanju korupcije (ZKor) presodilo, da pomeni ureditev, ki omejuje poslovanje države in lokalne skupnosti s poslovnimi subjekti, v katerih je udeležen funkcionar ali njegov družinski član, poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Ugotovilo je, da je prepoved načelna (absolutna) in da ne upošteva, ali ima funkcionar dejanske možnosti vplivanja na odločitev o oddaji javnega naročila. Temelji namreč na domnevi, da imajo vsi funkcionarji po ZKor možnost vplivanja na izbiro v vseh postopkih javnega naročanja pri vseh naročnikih v RS, zaradi česar obstaja možnost korupcije. Določitev ukrepov za preprečevanje korupcije, kot je prepoved poslovanja države in lokalne skupnosti s poslovnimi subjekti, v katerih je udeležen funkcionar ali njegov družinski član, je po oceni US v javno korist. Kljub temu je US ugotovilo, da je glede na relativno veliko število naročnikov, ki so dolžni poslovati po predpisih o javnih naročilih, generalna prepoved poslovanja prekomeren in nesorazmeren poseg za varovanje javnega interesa na področju preprečevanja korupcije.

14OdlUS XVI, 13, U-I-33/06, Ur. l. 16/07: Poseg v svobodno gospodarsko pobudo je US ugotovilo tudi pri ureditvi prenehanja licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Zakon o zasebnem varovanju je namreč določal, da licenca preneha tudi zaradi uvedbe prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije po zakonu, ki ureja te postopke. US je ugotovilo, da zaradi prenehanja licence že z uvedbo postopka prisilne poravnave dolžnik, ki je v prisilni poravnavi, že po naravi stvari ne more doseči ciljev, ki jih zasleduje prisilna poravnava, tj. odpraviti dalj časa trajajočo plačilno nesposobnost in nadaljevati s poslovanjem. Za takšno ureditev US ni našlo javne koristi, zato mu ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je poseg v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen).

15U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009, Ur. l. 14/09: Da poseg v svobodno gospodarsko pobudo ni prekomeren, je US ugotovilo za določbo Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, po kateri so delodajalci, ki zaposlujejo več kot 20 delavcev (z določenimi izjemami), dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih (t. i. kvoto). Ocenilo je, da je določitev ukrepov, katerih namen je povečanje zaposljivosti invalidov in zagotavljanje njihove enakovredne udeležbe na trgu dela, v javno korist in zato pomeni ustavno dopusten cilj. Glede prekomernosti posega pa je iz ureditve ugotovilo, da je dolžnost delodajalca, da zaposli kvoto, ki znaša od 2 do 6 % celotnega števila zaposlenih in da obstajajo ukrepi in vzpodbude, ki jih lahko uveljavlja delodajalec in s katerimi se zagotovi, da invalid na primernem delovnem mestu delo v celoti opravlja in tako polno prispeva k delodajalčevi dejavnosti. Poseg je zato po oceni US dopusten.

16OdlUS XVII, 73, U-I-66/08, Ur. l. 121/08: US je presojalo več ukrepov, ki so se nanašali na pravne naslednice pooblaščenih investicijskih družb (PID), in sicer uvrščenost delnic družb naslednic v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v RS, njihova neomejena prenosljivost, pridobitev značaja javne družbe v primeru pripojitve družbe naslednice k nejavni družbi ali v primeru spojitve, ter večina treh četrtin celotnega osnovnega kapitala družbe za spremembo statuta ali za statusno spremembo družbe. Vse navedene ukrepe je US ocenilo kot omejitve svobodne gospodarske pobude, ker »niso v taki zvezi z opravljanjem dejavnosti teh družb, da bi pomenili način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ampak njihovo svobodo podjetniškega ravnanja omejujejo«. Za izpodbijane ukrepe je US ugotovilo, da so bili sprejeti v javno korist, saj gre za posebno varstvo manjšinskih delničarjev, ki so se v tem položaju znašli zaradi specifičnih gospodarskih razmer, tj. »zaradi procesov lastninjenja oziroma tranzicije iz družbene v zasebno lastnino ter poznejših preoblikovanj PID v delniške družbe«. Tudi na vprašanje, ali je teža posledic teh omejitev v pravico do svobodne gospodarske pobude sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi te omejitve nastale, je odgovorilo pritrdilno. Drugače je US odločilo glede ureditve imenovanja posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ali vodenja posameznih poslov, ki so bili izvršeni po uveljavitvi Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb. Ureditve ni pravno okvalificiralo niti kot poseg niti kot način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, temveč je brez posebne utemeljitve presodilo, da izpodbijana ureditev imenovanja posebnega revizorja ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude. V tem delu torej odločba odstopa od sedaj relativno ustaljenega načina presoje po 74. členu, po katerem najprej presodi, ali gre za poseg ali le za način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude.