Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

43OdlUS VII, 124, U-I-290/96, Ur.l. 49/98: V navedeni zadevi je US presojalo Zakon o Gospodarski zbornici Slovenije ter zaradi po njegovi oceni nedopustnega posega v splošno svobodo ravnanja (35. člen) odločilo, da je izpodbijani zakon v neskladju z Ustavo ter DZ naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta. US je pojasnilo, da ima sicer 42. člen (pravica do zbiranja in združevanja) tako pozitivni kot tudi negativni vidik. Poleg pravice, da se poveže z drugimi zaradi izražanja in uresničevanja skupnih interesov, ima tako vsakdo tudi pravico, da se ne poveže z drugimi v združenje, ki naj povezano skupino ljudi predstavlja. Dejstvo, da zakon določi obvezno članstvo v določeni obliki združevanja, bi tako lahko poseglo v svobodo združevanja iz 2. odst. 42. člena. US se je sklicevalo na svojo prejšnjo prakso, ki je primere obveznega članstva, ko ni šlo za uresničevanje zasebnih interesov članov, zaradi katerih bi se posamezniki prostovoljno povezali, temveč je bila zbornica ustanovljena z javnopravnim aktom in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, že izvzela iz dometa 42. člena. Ob tem je US v nadaljevanju ocenilo, da je tak tudi položaj Zbornice po izpodbijanem zakonu, saj je bila ta ustanovljena zaradi opravljanja določenih nalog v javnem interesu. Financira pa se s članskim prispevkom, ki ima zaradi obveznega članstva v zbornici naravo javne dajatve. Članstvo v Zbornici gospodarskih subjektov ne ovira, da se ne bi mogli vključiti v prostovoljne oblike povezovanja. Obvezno članstvo v njej zato ne posega v pravico prizadetih oseb, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v 2. odst. 42. člena, za gospodarske subjekte pa izhaja iz določbe 1. odst. 74. člena, da je gospodarska pobuda svobodna. V nadaljevanju se je US ukvarjalo s presojo posega v 35. člen oziroma splošno svobodo ravnanja, kot jo ta člen tudi zagotavlja (ob tem se je sklicevalo na zadevo OdlUS III, 62, U-I-137/93, Ur. l. 42/94). V svobodi ravnanja (kot ta izhaja iz 35. člena) je namreč zajeto tudi načelo, da je v pravni državi dovoljeno vse, kar ni prepovedano – in ne nasprotno. Če je kaj prepovedano ali zapovedano, je to poseg v navedeno pravico, ki je zagotovljena vsakomur ne glede na to, ali je fizična ali pravna oseba. Izpodbijani določbi, s tem, ko določata obvezno članstvo v Zbornici, posegata v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena. US je zato presojalo dopustnost posega v 35. člen po testu sorazmernosti. V delu, ko se je presoja nanašala na obvezno članstvo, test sorazmernosti ni pokazal, da bi bil poseg nedopusten. Ker pa izpodbijani zakon hkrati nima določb, ki bi zagotovile, da bi bila stališča, oblikovana v organih Zbornice, reprezentativen odraz interesov gospodarstva, je v neskladju s svobodo ravnanja gospodarskih subjektov (35. člen), zato je US sprejelo ugotovitveno odločbo. Ker tudi glede določanja višine članarine Zbornica ne more biti nevezana, je US hkrati ocenilo, da v je tem smislu izpodbijana ureditev tudi v tem delu v neskladju z Ustavo (149. člen) in za odpravo ugotovljenih neskladnosti določilo rok enega leta.