Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

53OdlUS VII, 122, U-I-326/97 z dne 4. 6. 1998: US je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 96. člena Zakona o igrah na srečo in določbo Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi. Ob tem je pojasnilo, da odločanje o dopuščenem obsegu določene dejavnosti pomeni poseganje v svobodo gospodarske pobude (74. člen) in sodi zato med vsebine, katerih urejanje spada v pristojnost DZ. Izvršilna oblast ima pooblastilo, da s podzakonskimi predpisi v okviru pogojev in osnovnih kriterijev, določenih v zakonu, zagotavlja izvrševanje zakonov in sprejema ukrepe, ki so potrebni za izvrševanje nalog iz državne pristojnosti na posameznih področjih (3. člen Zakona o Vladi RS). Tudi iz načel pravne države (2. člen) izhaja, da mora biti tistemu, ki se namerava ukvarjati z dejavnostjo, ki je v načelu dovoljena, iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi omejitvami mora pri tem računati. V konkretni sporni zadevi je uporaba igralnih avtomatov v celoti in podrobno urejena kot igralniška dejavnost v igralnicah. Pravilnik določa le izjemno uporabo igralnih avtomatov izven igralnic in ocenilo, da zakonodajalec ni dal ustavno nedopustnih pooblastil ministru, tako niso podane kršitve 2., 14., 74. in 120. člena. V tej zadevi je dal odklonilno LM sodnik Šturm, ker je ocenil, da US ni upoštevalo načela o vsebinski vezanosti uprave na zakon, pri čemer je za to zadevo bistveno, da je zadevno zakonsko pooblastilo neomejeno in kot tako pomeni nevaren precedens za podobno ravnanje v drugih pirmerih. Zato je to stališče v nadaljevanju utemeljil s teoretičnim in primerjalnopravnim prikazom legalitetnega načela in vezanosti uprave na zakon (OdlUS VII, 122, s. 31–50). Odklonilno LM v tej zadevi je dal tudi sodnik Krivic, ki se mu je pridružila sodnica Wedam – Lukić, prav tako zaradi mnenja, da je bilo kršeno legalitetno načelo.

54U-I-16/98 z dne 5. 7. 2001, Ur. l. 62/2001, tč. 13–20: V tej zadevi je US presojalo določbo 17. člena Zakona o trgovini – ZT, ki je določala, da merila za določitev urnika obratovalnega časa prodajaln predpiše minister, pristojen za trgovino; da skladno s tem predpisom določi trgovec urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga prijavi pristojnemu organu lokalne skupnosti; da je trgovec dolžan poslovati v tako določenem obratovalnem času. US je določbo razveljavilo z odložnim rokom zaradi neskladja s 120. in 74. členom. Pri tem je zavzelo stališče (tč. 15): “Po določbi 1. odst. 74. člena je gospodarska pobuda svobodna. Vendar skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ne bi bilo v skladu z Ustavo. Zakonodajalec lahko določene oblike podjetništva omeji (na primer monopoli, karteli). Če je za to izkazana javna korist (varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo narave, potrošnikov, zaposlenih in podobno), lahko določi posebne subjektivne in/ali objektivne pogoje za podjetniško delovanje. Temelj za to mu daje že Ustava sama v 2. odst. 74. člena, po katerem zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij in po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalčev poseg v svobodno gospodarsko pobudo torej v navedenem temelji na določbi Ustave, iz katere izhaja celo več kot le možnost zakonskega urejanja. Če to zahteva javna korist, je zakonodajalec dolžan normativno urediti pogoje in način opravljanja gospodarske dejavnosti. Opustitev te dolžnosti bi predstavljala protiustavno pravno praznino. Vendar pri tem zakonodajalčeva svoboda pri določanju pogojev za opravljanje dejavnosti ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru zakonodajalca veže splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči v pravico, treba poseči v ustavno pravico. Zato mora pri uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico.” V nadaljevanju je US pojasnilo, da obratovalni čas predstavlja enega izmed objektivnih pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti, ki ga zakonodajalec lahko določi zaradi javne koristi. Zakonodajalčevo urejanje obratovalnega časa kot tako zato ne posega v svobodno gospodarsko pobudo izvajalcev trgovinske dejavnosti, pač pa je US ocenilo, da ga ni uredil na način, ki je skladen z Ustavo. Pooblastilo pristojnemu ministru v 1. odst. 17. člena ZT zato ni v skladu z 2. odst. 120. člena, po katerem so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in niso pristojni izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu. Zakonska norma namreč ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi urejali materijo (vsebino), za katero ni podlage že v zakonu, zlasti pa ne sme prepuščati samostojnega odrejanja pravic in obveznosti. Zato je US določbo 1. odst. 17. člena ZT razveljavilo. V nadaljevanju je US ocenilo, da kolikor iz zakonske določbe ni mogoče ugotoviti omejitev oziroma pogojev, ki jih mora oseba spoštovati, gre za normo, ki je nedoločna in nepredvidljiva in zato v nasprotju z načelom določnosti in načelom predvidljivosti pravnih norm, ki sta načeli pravne države. Ti standardi prav tako omejujejo zakonodajalca, kadar na podlagi 2. odst. 74. člena določa pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Ta očitek je US naslovilo določbama 2. in 3. odst. 17. člena ZT. Zato ju je US zaradi njune neskladnosti z 2. odst. 74. člena razveljavilo. Ker je bilo treba določbe 17. člena ZT razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se US v tej zadevi ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je ureditev obratovalnega časa, kakor je urejena z izpodbijanimi predpisi, vsebinsko skladna z določbo 74. člena.