Urška Umek, 2011

14US je razvilo več načinov presoje skladnosti predpisov z mednarodnimi pogodbami oziroma s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava. Če se tako obseg neke pravice po mednarodni pogodbi z vidika zatrjevane kršitve prekriva z obsegom, kakršnega ima pravica po Ustavi, zatrjevano kršitev pravice oziroma neskladje določbe z mednarodno pogodbo običajno presoja le z vidika Ustave. V Up-610/05, U-I-100/07 z dne 29. 3. 2007 je tako zapisalo, da 6. člen EKČP ne zagotavlja pravice do učinkovitega sodnega varstva v večjem obsegu kot določbe Ustave in zato očitke presojalo le z vidika 1. odst. 23. člena (tč. 5). Podobno je v OdlUS XVII, 41, Up-1378/06, Ur. l. 59/08, pravico do uporabe svojega jezika v postopku, ki jo zagotavlja tudi EKČP, presojalo le z vidika 62. člena Ustave (tč. 4), zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi pomenile kršitev 6. člena EKČP, pa le z vidika 22. in 23. člena Ustave. Ob tem je dodalo, da ta dva člena »zagotavljata vsaj takšen obseg varstva, kot ga določa prvi odstavek 6. člena EKČP« (tč. 8). V OdlUS XIII, 74, U-I-90/03, Ur. l. 131/04, pa je US opozorilo, da »[l]astninsko pravico, kot jo zagotavlja 1. člen Prvega protokola k EKČP, ureja tudi 33. člen Ustave. Zato je […] poseg v lastninsko pravico preizkušalo le z vidika skladnosti z ustavno določbo.«

15Kadar se vsebina določb mednarodne pogodbe ne prekriva z Ustavo oziroma Ustava ne vsebuje primerljive določbe ali pa je določba mednarodne pogodbe natančnejša, US presoja skladnost izpodbijane določbe neposredno glede na mednarodno pogodbo. Tovrstna presoja seveda vključuje razlago upoštevnih mednarodnopravnih določb, pri kateri se US večkrat sklicuje na določbe DKPP (glej npr. Up-1857/07, U-I-161/07, Ur. l. 105/09, tč. 17), ki jih dopolnjuje s pravno doktrino ter prakso mednarodnih sodišč in drugih organov. Poseben pomen ima v tem smislu sodna praksa ESČP, ki je za US zavezujoča in jo mora upoštevati ne glede na to, ali je bila sprejeta v zadevi, v kateri je bila Slovenija stranka postopka pred ESČP, ali ne (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). US se zato na prakso ESČP opira v vseh upoštevnih primerih, ne le pri presoji skladnosti predpisa z EKČP ali kršitve konvencijske pravice, in to tudi, če se stranke ne sklicujejo nanjo. Ta praksa je med drugim dragocen vir zaradi aktualnosti razlage konvencijskih pravic, saj jo ESČP ob poudarjanju, da je EKČP živ instrument, ves čas prilagaja trenutnim družbenim in socialnim razmeram.

V OdlUS XII, 39, je US presojalo ureditev stikov otrok s starši z vidika skladnosti s KOP in z MEKUOP. Ker določb MEKUOP ni mogoče uporabiti neposredno, iz njih pa izhaja zahteva po sodnih pristojnostih organov, ki odločajo v postopkih, v katere so vključeni otroci, ter nekatere procesne pravice, ki prav tako niso bile prenesene v notranjo ureditev, je US relevantne določbe ZZZDR razveljavilo zaradi neskladja z MEKUOP. Zaradi neskladja s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega sredstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) je razveljavilo določbo ZKL-A, na podlagi katere se je načrt prostorskih ureditev Kobilarne Lipica sprejemal brez sodelovanja javnosti (OdlUS XVI, 23, U-I-406/06, Ur. l. 112/06 in 33/07). V U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003 je US ob presoji SZ opozorilo, da stališče, da Ustava ne pozna pravice do doma, ne pomeni, da ta ni utemeljena v zavezujočih mednarodnih pogodbah, vendar je treba v vsakem konkretnem primeru izkazati, da je ta pravica dejansko kršena (tč. 22). V OdlUS XIII, 31, je US izdalo interpretativno odločbo, v kateri je izpodbijano zakonsko ureditev v zvezi s ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti in vrnitvijo njihovega premoženja glede na namen zakonodajalca in notranjo logiko zakona razlagalo tako, da je bila skladna z Ustavo in Videmskim sporazumom. V Up-1857/07, U-I-161/07 pa US ni presojalo skladnosti zakonske določbe z mednarodnim pravom, ampak je notranje pravo – 23. člen ZSNVPN – presojalo z vidika, ali v notranji pravni red inkorporira mednarodnopravno obveznost iz MSVN, mednarodne pogodbe, ki so jo naslednice nekdanje SFRJ sklenile za rešitev nasledstvenih vprašanj. Ugotovilo je, da upoštevna določba te pogodbe navaja kvečjemu k nasprotnemu stališču in zato ne more biti podlaga za izpodbijani 23. člen, ki ga je nato zaradi neskladja s 23. členom razveljavilo.

16Mednarodno pravo se kot merilo presoje skladnosti predpisa ne pojavlja le izrecno, saj je večkrat le iz obrazložitve odločbe oziroma sklepa US razvidno, da je posamezno določbo presojalo tudi z vidika mednarodnega prava. Tako je na primer v OdlUS XI, 255, U-I-204/99, Ur. l. 3/03, presodilo, da ureditev ZKP, po kateri obdolženec nima pravice do izbire zagovornika, če mu ga sodišče postavi po uradni dolžnosti, ni v neskladju z 29. členom Ustave. Iz obrazložitve izhaja, da je pri tem upoštevalo tudi pravici do obrambe z zagovornikom in do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, kot izhajata iz EKČP in MPDPP. Presojo prisilnega pridržanja oseb v psihiatričnih bolnišnicah po ZNP pa je v zadevi OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03, oprlo tudi na 5. in 8. člen EKČP ter MVCPB.

17Ustavna pritožba je sredstvo, namenjeno odpravam kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato z njo ni mogoče uveljavljati kršitev 8. člena, ki je temeljno ustavno načelo (Up-123/05 z dne 21. 4. 2005, Up-605/05 z dne 19. 10. 2006). Lahko pa pritožniki z njo seveda uveljavljajo kršitve pravic, ki so bile storjene zaradi napačne razlage ali uporabe mednarodnih pogodb oziroma splošnoveljavnih načel mednarodnega prava pod enakimi pogoji, kot veljajo za presojo napačne razlage ali uporabe notranjih predpisov. V OdlUS XVII, 41, je US zapisalo, da »[r]azlago in uporabo takšnih določb mednarodnih pogodb v sodnih postopkih […] skladno s prvim odstavkom 50. člena [ZUstS] preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno pritožnik zgolj z očitki o napačnem načinu vročanja tožbe samimi po sebi (četudi naj bi bile s tem kršene določbe Dvostranske pogodbe) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. […] US je zato v nadaljevanju preizkusilo, ali so bila pritožniku v pravdnem postopku zaradi spornega načina vročanja kršena ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja slovenska Ustava«.

18Nasprotno pa lahko pritožniki neposredno uveljavljajo kršitve človekovih pravic iz mednarodnih pogodb, katerih pogodbenica je Slovenija. Največkrat se tako v postopkih pred US sklicujejo na kršitve pravic iz EKČP, občasno tudi na kršitve MPDPP ali Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v Sloveniji velja kot mednarodno običajno pravo in je tako neposredno uporabljiva. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah dobila status zavezujočega akta, zato jo bodo morala v prihodnje uporabljati tudi slovenska sodišča, ko bodo izvajala pravo EU.

Obstaja nekaj primerov, ko je US kršitev presojalo le z vidika pravice iz mednarodne pogodbe; večinoma se nanašajo na kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) 3. odst. 6. člena EKČP. »Ravnanje […] je treba presojati z vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, mogoče pa ga je najti v [EKČP]. Ta v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom se EKČP uporablja neposredno.« (OdlUS XI, 266, Up-207/99, Ur. l. 65/02) V novejši praksi US že poudarja, da odrekanje te pravice obdolžencu hkrati pomeni kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave (OdlUS XV, 41, Up-719/03, Ur. l. 30/06).