Franc Testen, 2011

10Že v zadevi Kudla je ESČP opredelilo kriterije, po katerih se presoja učinkovitost domačih pravnih sredstev zoper kršitev tistega dela določbe 6. člena EKČP, ki se nanaša na pravico do sojenja v razumnem roku. Te kriterije je še izostrilo in dopolnilo v odločbi Scordino in drugi proti Italiji. Med drugim je odločilo, da morajo domača sodišča pri presoji te kršitve neposredno upoštevati prakso ESČP tudi glede višine odškodnine za ugotovljeno kršitev.

11Prelomni za slovenski pravni red sta odločitvi ESČP v zadevah Belinger in Lukenda proti Sloveniji. V obeh je ESČP ugotovilo, da v Sloveniji ne obstajajo učinkovita pravna sredstva zoper to kršitev. V zadnji zadevi je ugotovilo še, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v Sloveniji predstavlja sistemski problem in je na podlagi 46. člena EKČP naložilo, da mora z ustreznimi ukrepi to pravico zagotoviti.

12Slovenija je to nalogo izpolnila s sprejetjem Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po njegovem sprejetju je ESČP v zadevi Grzinčič proti Sloveniji odločilo, da so domača pravna sredstva, ki jih je z veljavnostjo 1. januarja 2007 uvedel ta zakon, učinkovita. V zadevi Tomažič proti Sloveniji pa, da v zadevah, kjer se je postopek pravnomočno končal pred 1. januarjem 2007, takšnega pravnega sredstva ni – kar predstavlja kršitev 13. člena EKČP.