Aleš Galič, 2011

89Podobno, kot je US sprejelo doktrino t. i. Schummanove formule (gl. zgoraj), je ESČP izoblikovalo doktrino t. i. »četrte instance«. ESČP namreč poudarja, da ni zgolj še ena nadaljnja instanca v rednem sodnem postopku in da zato ne preizkuša pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe prava v postopku pred domačimi sodišči. Razlaga in uporaba zakona je naloga nacionalnih sodišč (npr. Boyarchenko proti Ukrajini, 31338/04, 25. 11. 2008, Padalevičius proti Litvi, 12278/03, 7. 7. 2009, Øvlisen proti Danski 16469/05, 30. 8. 2006). EKČP ne zagotavlja »pravilnega rezultata« postopka (Klasen proti Nemčiji, št. 75204/01, 10. 2006) Ko gre za procesna jamstva, ESČP presoja le, ali je postopek v celoti zadostil zahtevam 6. člena EKČP (npr. Shub proti Litvi, 17064/06, sklep 30. 6. 2009). V tem okviru in torej v zelo omejenem obsegu pa ESČP oceni tudi, ali je ravnanje, odločitev oz. obrazložitev sodišča »arbitrarna«, »očitno nerazumna«, »očitno napačna« (ni kršitve: Rupar proti Sloveniji, 16480/02, sklep 18. 5. 2010, Orams in Orams proti Cipru, 27841/07, 10. 6. 2010; Jakub proti Slovaški, 28. 2. 2006, 2015/02; Ditz proti Nemčiji, 29056/06,  sklep 2. 6. 2009; kršitev: Apicella proti Italiji,  64890/01, 29. 3. 2006, Donadze proti Gruziji, 74644/01, 7. 3. 2006) ali »prima facie protislovna« (Hirvisaari proti Finski, 27. 9. 2001, 49684/99).